VKLJUČUJOČA ŠOLA – VZPOSTAVLJANJE ODNOSOV IN KOMUNIKACIJA Z OTROKI S POSEBNIMI POTREBAMI TER NJIHOVIMI STARŠI
Sodobna družba je usmerjena v sprejemanje raznolikosti posameznikov in omogočanje, da v njej sodelujejo po svojih zmožnostih ob ustreznih spodbudah za nadaljnji razvoj. Tem smernicam mora slediti tudi šola oz. vrtec, kajti pot do vključujoče družbe vodi prav skozi vzgojno-izobraževalni sistem, v katerem je možno spodbujati razumevanje različnosti, presegati izključevanje ter razvijati vključujočo in predvsem pravično šolo.
Inkluzivna oz. vključujoča šola je šola, v kateri vsi učenci dobijo ustrezno podporo za razvoj svojih osebnih potencialov in ne pomeni zgolj vključevanja otrok s posebnimi potrebami. Vsi otroci imajo pravico do ustreznega in učinkovitega izobraževanja, zato je temeljno vprašanje za vključujočo šolo, KAKO USTREZNO PODPRETI VSE UČENCE, ob tem pa se še posebej posvetiti procesu vključevanja otrok s posebnimi potrebami oz. kakorkoli drugače depriviligiranih otrok.
V redne oblike vzgoje in izobraževanja so usmerjeni tisti učenci s posebnimi potrebami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje osnovnošolskega programa z dodatno strokovno pomočjo. Zato se moramo v šolah večkrat spomniti, da cilj usmerjanja otrok ni ugotavljanje vrste in stopnje motnje otroka, temveč kakšne so njegove sposobnosti, katera so otrokova močna področja ter katero vrsto dodatne strokovne pomoči in prilagoditev potrebuje, da bo uspešen.
Za uresničevanje enakega obravnavanja otrok s posebnimi potrebami je izredno pomembno načelo pozitivne diskriminacije, o kateri v šoli premalo govorimo oz. se je ne poslužujemo dovolj, velikokrat tudi zaradi strahu, da nam starši drugih otrok ne bi očitali, da imajo otroci s posebnimi potrebami privilegije.
V okviru zagotavljanja varnega in spodbudnega učnega okolja ter razvijanja inkluzivne prakse pa prav omenjeno načelo pozitivne diskriminacije zagotavlja enakost in pravičnost. Nekatere oblike pozitivne diskriminacije nalaga zakonodaja, za druge pa moramo biti občutljivi vsi: učitelji, svetovalna služba in vodstvo šole.
USTVARITE NOVO ZNANJE – SPOZNAJTE NAJBOLJ MODRE WEBINARJE
Aktualne izobraževalne teme v obliki krajših spletnih izobraževanj so že na voljo! Pridobite kompetence prihodnosti, znanja in veščine, ki pedagoškim in strokovnim delavcem omogočajo strokovno in osebno rast.
Stališča ravnatelja, ki je odgovorna oseba zavoda in hkrati pedagoški vodja, so izredno pomemben dejavnik pri vzpostavljanju inkluzivne kulture, a za razvoj inkluzije je potrebna naklonjenost vseh strokovnih delavcev. Ključno vlogo imajo seveda učitelji z zaznavanjem vseh učencev kot sposobne napredovati v razvoju in učenju ter z odgovornostjo za izvajanje dobre poučevalne prakse.
Z razmišljanjem o svoji pedagoški praksi in o pristopih dela z učenci, s pripravljenjostjo spreminjati svoje načine dela, da bi učencem omogočili kakovostnejše učenje, ter predvsem z uporabo različnih oblik pomoči in načinov odzivanja na potrebe vseh otrok, ne le otrok s posebnimi potrebami, učitelji v šolah lahko ustvarjajo inkluzivno ozračje.
V vključujoči šoli je pomembno medsebojno sodelovanje med vsemi deležniki vzgoje in izobraževanja, za dobro sodelovanje pa morajo biti vzpostavljeni dobri medosebni odnosi. In prav pri delu z otroki s posebnimi potrebami in njihovimi starši se moramo večkrat spomniti, da je ena izmed temeljnih značilnosti medosebnih odnosov priznavanje razlik. Vsak ima pravico do lastnega mišljenja, lahko se ne strinja in pove svoje mnenje. Možnost in sposobnost dajati ter sprejemati povratne informacije pa je značilnost medosebnih odnosov, ki vodi v dogovarjanje in usklajevanje.
Na poti do sodelovalnega odnosa je tako izredno pomembna komunikacija oz. način komunikacije. Za vzpostavljanje kakovostnih odnosov med šolo in starši smo odgovorni strokovni delavci, kar pa ne pomeni, da starši ne nosijo svojega dela odgovornosti. Strokovni delavci pa smo tisti, ki moramo imeti razvite veščine poslušanja in vodenje razumevajočega pogovora tako z učenci kot tudi njihovimi starši. Ves čas se moramo zavedati, da le spoštljiva in odprta komunikacija, z dobrim pretokom informacij vzpostavlja uspešno sodelovanje med šolo in starši, ki mora biti vedno v dobrobit otroka.
Čeprav si tako starši kot učitelji in drugi strokovni delavci prizadevamo delovati v dobrobit otroka, pa pri oblikovanju individualiziranega programa, (ne)upoštevanju prilagoditev, (ne)nudenju različnih oblik pomoči … med starši in šolo pogosto prihaja do nesporazumov, ki največkrat izhajajo iz različnosti vlog, največkrat pa prav zaradi (ne)vzpostavljenih medsebojnih odnosov.
Strokovni delavci smo ob nesporazumih in prekinjeni komunikaciji s strani staršev dolžni narediti refleksijo pogovora s starši in se vprašati, zakaj ne najdemo skupnega jezika, in si ob tem postaviti nekaj ključnih vprašanj, kakšni sogovorniki smo:
– Smo umirjeni?
– Smo razumevajoči?
– Samo govorimo ali tudi poslušamo?
– Kako govorimo oz. sporočamo in kako poslušamo?
– Smo s starši v partnerskem odnosu ali smo le posredovalci navodil, priporočil, pričakovanj in očitkov, česa vse niso doma izpeljali?
– Kakšen je naš oz. šolski okvir nudenja pomoči/podpore otroku?
Naslednji nujni korak je preverjanje našega razumevanja staršev otrok s posebnimi potrebami. Za uspešno komunikacijo in vzpostavljanje sodelujočega odnosa je namreč potrebno razumeti, da se starši na spoznanje, da imajo otroka s posebnimi potrebami odzivajo različno ter da imajo različno moč in zmožnosti pri spoprijemanju s tem, zato potrebujejo podporo šole. Šola lahko staršem pomaga z:
- z zagotavljanjem občutka varnosti in vzpostavitvijo zaupanja,
- z zagotavljanjem strokovne in čustvene podpore,
- z nudenjem informacij in korektnim predajanjem informacij,
- s poslušanjem brez prekinjanja s strokovnimi razlagami in brez izrabljanja moči avtoritete,
- s pogovorom o dogodkih, ki povzročajo stisko pri otrocih in posledično tudi starših,
- s pomirjanjem in opogumljanjem za pozitivne strategije spoprijemanja s težavami.
In kaj je varovalni dejavnik vključujoče šole, šole, ki podpira vsakega posameznega učenca?
Odgovor se po mojem mnenju skriva v doslednem upoštevanju treh standardov kakovosti varnega in spodbudnega učnega okolja:
- V šoli vsem zagotavljamo vključenost ter fizično in psihosocialno varnost.
- V šoli si prizadevamo za kulturo kakovostne komunikacije in dobre medsebojne odnose.
- V šoli udejanjamo učinkovite vzgojne strategije.
Avtorica članka: Barbara Kampjut
