SKRIVNOSTI ODLIČNEGA PRVEGA VTISA IN UČINKOVITE KOMUNIKACIJE

Angleški pregovor pravi, da nikoli ne dobimo druge priložnosti za prvi vtis. Pa to drži? Je prvi vtis resnično tako pomemben in nespremenljiv?

Če gre verjeti raziskovalcem s Princetona, si mnenje (ali vtis) o nekom ali nečem ustvarimo v manj kot desetinki sekunde. Ta neverjetna sposobnost naših možganov je evolucijsko gledano omogočila naš obstoj, saj smo lahko v trenutku presodili, kdo je naš sovražnik, kdo prijatelj in kdo potencialni partner, ter se temu primerno odzvali.

Jasno je, da takšno mnenje temelji bolj ali manj le na fizični podobi (govorici telesa, obleki, vonju, …) in deloma na vedenju ljudi. Še več, raziskave dokazujejo, da si ljudje trdno mnenje o sogovorniku ustvarimo celo brez dejanskega fizičnega stika, recimo zgolj na podlagi obraznih potez osebe na fotografiji (na primer objave v časopisu ali profilne slike na Facebooku). Ta tako imenovani haloefekt je celo tako močan, da ljudem na podlagi videza pripišemo tudi določene osebnostne lastnosti (na primer nekdo, ki je urejen, je tudi pameten, nekdo, ki je mišičast in potetoviran, pa je najverjetneje agresiven ipd.).

V ozadju celotnega procesa ustvarjanja prvega vtisa pa niso le splošno opazne telesne lastnosti in stereotipi. Precejšen vpliv na presojanje ljudi imajo tudi naša subjektivna prepričanja, vrednote in osebne izkušnje (naš tako imenovani referenčni okvir, skozi katerega presojamo sebe, ljudi in svet). Če nas na primer novi šef ob prvem stiku spomni na sošolca iz osnovne šole, ki se je norčeval iz nas, nezavedno povežemo osebnostne lastnosti obeh oseb in novi šef naenkrat v naši glavi dobi negativen prizvok, četudi (še) ni naredil ničesar, s čimer bi si ga zaslužil.

Zaradi omenjene subjektivnosti referenčnega okvirja se seveda zlahka zgodi, da ista oseba na dva sogovornika naredi popolnoma različen prvi vtis – nekoga navduši, drugemu je zoprna. Hkrati je vse odvisno tudi od okoliščin, v katerih se srečate – zagotovo ustvarite drugačen prvi vtis na vrhu hriba, prepoteni in brez ličil, kot lepo urejeni v najlepši poslovni obleki z novo pričesko, da vpliva razpoloženja sploh ne omenjamo.

Ključni izziv, zaradi katerega je vredno izboljšati določene malenkosti, povezane z nastopom, je seveda predvsem v vztrajnosti prvega vtisa. Znanstveniki na newyorški univerzi so z opazovanjem možganov dokazali, da so ti zelo leni (bolj strokovno rečeno varčujejo z energijo): ko si enkrat ustvarimo mnenje o nekom ali nečem, možgani vse informacije, ki tega mnenja ne podpirajo, dojemajo kot nepomembne izjeme.

Če se vam na primer novi šef ob prvem stiku zdi nadut, ne bo kaj dosti pomagalo, če ga popoldne srečate v fitnesu, kjer bo prav prijazno klepetal z vami. Vaši možgani bodo namreč razmišljali: »No, zdajle je že mogoče prijeten, ampak v resnici je  zagotovo nadut.« Tako bodo vaši možgani vse, kar bo vaš novi šef storil, primerjali z že ustvarjenim mnenjem in z največjim zadovoljstvom potrdili tisto, v kar že tako ali tako verjamete.

Kako pa si sploh ustvarimo prvi vtis o nekom? Kaj ne deluje najbolje in katere malenkosti lahko takoj popravimo?

• Seveda najprej opazimo položaj telesa – posameznik lahko recimo deluje samozavestno, agresivno ali negotovo, kar razberemo iz drže, odprtosti prsnega koša, položaja rok in nog ter velikosti osebnega prostora, ki ga zavzema. Za prijetnejši prvi vtis obrnite telo proti sogovorniku, pazite na primeren osebni prostor (tega najlažje določite z rokovanjem – kjer se s sogovornikom ustavita ob rokovanju, tam je meja vajinega osebnega prostora), stopala naj bodo obrnjena proti sogovorniku, roke pa, če je le mogoče, nikar prekrižane. Če ne veste, kam z njimi, jih sklenite čim nižje, na primer v višini pasu, nikakor pa ne smejo biti prekrižane na prsnem košu, ker s tem dajemo vtis zaprtosti.
• Pri sogovorniku nam je povečini najbolj všeč sproščen izraz na obrazu, idealen pa je rahel nasmešek brez pretiranega kazanja zob. Med pogovorom glejmo sogovornika v oči, a ne nepremično, ker to deluje ustrahujoče. Pravilo je preprosto: ko govorite, lahko vaš pogled bega, ko poslušate, ne sme pobegniti drugam, sicer sogovornik dobi občutek, da vas pogovor ne zanima.
• Večini ljudi je prijetnejši globlji, poln glas, ki izraža mirnost in zanesljivost. Če je vaš glas visok ali piskajoč, predvsem govorite nekoliko počasneje, ker bo glas tako dobil več barve in globine, pazite pa tudi na položaj glave – višje ko je brada, višji je glas.

Včasih lahko že te malenkosti ustvarijo precejšnjo razliko pri prvem vtisu – nekoga, ki deluje živčno, spremenijo v osebo, ki deluje bolj suvereno. A nikar se obremenjujte preveč s pravili – dokazano je namreč, da naredijo na sogovornika najboljši vtis sproščeni ljudje s pozitivnim odnosom do sebe in soljudi, četudi ne vedo vedno, katero besedo izreči, kam gledati ali kako zaposliti svoje roke.

Avtorica: Vesna Sodnik