IZKUŠNJA: »USPEŠEN SEM, KER SEM SE TAKO ODLOČIL«

Učiteljica Suzana Kranjec s posebno strastjo posveča veliko pozornost motivaciji učencev, saj se kot mnogo učiteljev matematike tudi sama srečuje z učenci, ki se matematike bojijo in zato verjamejo, da ji preprosto niso kos. V svojem prispevku je podala, kako že na začetku šolskega leta začne vlagati v motivacijo učencev, kako jo vzdržuje v vsem letu, ter tudi nekaj primerov, kako se loteva konkretnih težav, ki jih imajo učenci skozi leto.

»Nikoli mi ne morete dati toliko računov, kolikor jih jaz lahko narobe naredim …« To je stavek, nad katerim se moramo zamisliti tako starši in učitelji.

Vse je v otrokovi glavi. Uspešni ali neuspešni so, ker so se tako odločili. Kaj pa jih je pripeljalo do tega? Slaba samopodoba, premalo spodbudno okolje, trenutna družinska situacija, morda otrok tako išče pozornost, ki jo potrebuje?

Bodimo čuječi opazovalci situacij. Vprašajmo se, kdo je uspešen učenec. Uspešen učenec je tisti, pri katerem zaznamo napredek, ki ga je dosegel glede na svoje sposobnosti, glede na svoje predznanje, glede na svoje delovne navade, glede na okolje, v katerem živi.

Ne le učenci, tudi starši morajo biti motivirani

»Naš fante pa ne dela nalog, smo nad njim obupali …« in podobne zgodbe vsakodnevno srečujem v svoji praksi. Pogosto moram kot učiteljica motivirati tudi starše, ki so zelo hvaležni za sodelovanje. Prve dneve v septembru lahko učitelj in učenec po pouku uro ali dve ostaneta skupaj in učenec se hitro odloči, kaj je zanj prijetneje, narediti nalogo doma ali ostati po pouku in jo delati v razredu ob prisotnosti učitelja. Seveda pa je to treba narediti takoj v začetku septembra, ko otroci še ne občutijo stisk zaradi zanje neobvladljive snovi, saj se jih obenem s tem prepreči.

Ni pomembno, iz kakšnega okolja izhaja učenec, kakšne so njegove predispozicije, pomembna je notranja motivacija. Otroka moramo torej pripeljati do tega, da bo notranje motiviran.

1. V prvi šolski uri po predstavitvi programa oblikujemo pozitivne misli, ki so naše vodilo v vsem šolskem letu.
2. Naslednjo šolsko uro se učimo učiti. Najprej splošno in potem eksaktno pri matematiki. Poudarjam pomen pravilnega učenja, sistematičnega pristopa, kako pridobiti koncentracijo za delo in kako povečati našo učinkovitost. Torej kako porabiti čim manj časa za čim boljši učinek, kar za učence pomeni čim boljšo oceno.

Predvsem moram učencem pokazati pot, ki je lahko zelo težka in naporna. Pomembno pa je, da učenec sam s svojim trudom dokaže predvsem sebi, da zmore, da zmore narediti stvari, predvsem pa to, da razume, da so vse to njegove odločitve, da zna sprejemati odločitve, da jih mora sprejemati. Vsak otrok mora biti dovolj samostojen, da se sam odloča o stvareh, ki so njegovim letom primerne. To pa je mogoče, če ima dovolj samozavesti in ima občutek, da se lahko samostojno odloča in nosi posledice svojih odločitev brez potrebe po drugem mnenju.

To pa lahko dosežemo samo v varnem okolju, okolju, ki je predvidljivo, okolju, ki ga sprejemata učenec in družina, okolju, ki sprejema učenčeve vzpone in padce, okolju, ki mu dovoljuje, da se uči na napakah, zdrsih. Le tako lahko učenec dela samozavestno in samostojno.

V začetku šolskega leta torej skupaj z učenci oblikujemo varno okolje, okolje, iz katerega lahko učenec potegne moč, dobi svojo notranjo motivacijo in spodbudo. Učiteljeva naloga v tem varnem okolju pa je njegova vztrajnost, doslednost, zahtevnost, nepopustljivost, predvidljivost, čuječnost.

Skupaj oblikujemo pozitivne misli. Vsako šolsko leto začnemo z naslednjo mislijo avtorja Williama Walkerja Atkinsona: »Najboljši način, da se znebite negativnih misli, je, da gojite pozitivne misli.« Predstavim jim avtorja, njegovo delovanje in njegov življenjepis, da razumejo pomen njegove misli.

Poiščemo vse tiste negativne stvari, ki nam jemljejo moč in energijo, kar nam brani delo, da nimamo motivacije za učenje, poslušanje pri pouku, in jih spremenimo v naše pozitivne misli. Pomembno je, da to naredimo skupaj pri pouku.

Primeri strahu, ki ga izrazijo učenci, in kako se jih lotevam v svojem razredu

Primer 1:

Učenec: »Strah me je, da pri vajah pred tablo ne bom znal.«

Učitelj: »Zakaj te je strah?«

Učenec:  »Da se mi bodo sošolci posmehovali.«

Učitelj: »Dogovorimo se, da velja pravilo, da kadar vadimo pred tablo, pomeni, da smo vsi še nevešči novih vsebin, da nam nove vsebine še niso blizu, da potrebujemo VSI veliko vaje, da jih osvojimo. To ne pomeni, da ne znamo, ampak da osvajamo skupaj nova znanja.«

V nadaljevanju pogovora natančno obrazložim svoj način delovanja v razredu. S tem se ustvari za učenca varno okolje.

V nadaljnjem razgovoru skupaj oblikujemo misli:

• IŠČEMO SKUPNE REŠITVE ZA NADALJNJE DELO.
• DRUG DRUGEGA SPODBUJAMO.
• SKUPAJ ZMOREMO.
• SPOŠTUJEM.
• VEM, DA MI LAHKO USPE.

 

Primer 2:

Učenec: »Bojim se vprašati, če nečesa ne znam.«

Učitelj: »Zelo rad imam učence, ki vprašajo o tistem, česar ne znajo. Rad imam, da mi »težite« z vprašanji. To zame pomeni alarm, ker morda nečesa nisem dovolj dobro povedal. Morda moram razložiti drugače. Verjetno več učencev ne razume, ne samo ti, pa imajo ravno tako tremo vprašati.«

V nadaljnjem razgovoru skupaj oblikujemo misli:

• DRUG DRUGEGA SPODBUJAMO.
• VEDNO IMEJ PRED OČMI REŠITEV.
• NE NEHAJ »TEŽITI« UČITELJU S SPRAŠEVANJEM.

 

Primer 3:

Učenec: »Bojim se, da bom kaj »neumnega« vprašal.«

Učitelj: »Nobeno vprašanje ni nikoli »neumno«. Zagotovo se enako vprašanje poraja tudi drugim učencem. S tem, ko vprašaš, rešiš dileme tudi sošolcu, ki si ga prehitel z vprašanjem in si tako marsikomu razjasnil stvari, ki jih morda še ni dobro razumel, pa tega niti ni vedel.«

V nadaljnjem razgovoru skupaj oblikujemo misli:

• NE VRŽEM PUŠKE V KORUZO.
• NE SODI KNJIGE PO PLATNICAH.

Izreke, ki nas motivirajo, si spišemo in jih pripnemo na oglasno tablo in so nam vodilo ob težkih trenutkih, ki pridejo med šolskim letom. Ko se med šolskim letom pri posamezniku pojavljajo vzponi in padci, se učenci med seboj spodbujajo z našimi skupnimi pozitivnimi mislimi.

  

Fotografije avtorice prispevka.

Stalna spodbuda pri vsaki šolski uri, mini pohvale, nasmehi, kratko prikimavanje, odobravanje učence motivira. Predvsem pa je pomembno, da s takim pristopom učenec pridobi delovne navade, ki ga pripeljejo do majhnih zmag, ki jih mora učitelj zaznati, jih pohvaliti, da učenec lahko naredi naslednji korak k svojemu napredku. Predvsem pa je pomembno, da učenec na lastni koži preizkusi, da z vztrajnostjo zmore, da je lahko uspešen, da je lahko pohvaljen in da je nagrajen za svoja prizadevanja z znanjem in posledično dobro oceno.

Rezultat:

• Učenec spozna, da le s samostojnim trdim delom doseže rezultate, ki ga izpolnijo, saj čuti, da je njegov trud poplačan.
• Čuti pristno osebno zadovoljstvo.
• Ima dosti boljši uspeh pri matematiki, brez odvečnega strahu (»nisem pripravljen, lahko me preseneti, ne znam …«)
• Pomembno je, da učenec ne doživlja stisk, ki so sicer redne spremljevalke otrok, ki se težko vključijo v šolski sistem in ugodijo vsem zahtevam našega izobraževalnega sistema.
• Učenec zna sprejeti konstruktivno kritiko, kadar ni izpolnil pričakovanega, kar mu ne vzame motivacije za delo, ampak jo okrepi.

In še primer iz prakse

Bister učenec vse leto »štrajka« kljub mojim nenehnim spodbudam. Prizna, da je bil zanj najtežji trenutek, ko je izvedel, da ga bom učila jaz, ker je vedel, da bo pri meni moral intenzivno delati.

Vendar tudi mama nikakor ni sprejela mojih zahtev, saj se ji je sin smilil, ker se je moral veliko učiti. Tako je vztrajal tri četrtine leta, dokler ni prišel do mene samoiniciativno, se zjokal in priznal, da je »trmaril«, ker je mislil, da ne bo treba delati. Priznal je, da nima delovnih navad in da se ne zna učiti. Da pa si želi biti uspešen in da je imel izredno prijeten občutek, ker sem ga vedno pohvalila, kadar je znal, in ker nikoli nisem obupala nad njim kljub njegovemu ugovarjanju.

Prosil je za pomoč, kako naj se organizira, da bi popravil negativno oceno. Naredila sva načrt dela in učenec je pridobil izredno visoke ocene. Šolsko leto je zaključil uspešno. Naslednje šolsko leto je imel oceno prav dobro. Vpisal se je na srednjo šolo in mi vsako leto prinesel pokazat spričevalo. Povedal je, da se pri vseh predmetih drži enakih pravil, si piše načrte dela in pozitivne misli.

 

Avtorica: Suzana Kranjec