IZKUŠNJA: JE UČENJE O MOŽGANIH RES DOLGČAS?

Čeprav na splošno priljubljenost biologije kot vede zaradi njenega napredka v zadnjih desetletjih narašča, na zanimanje učencev močno vpliva način poučevanja naravoslovja v razredu. Zato tokrat z vami delimo primer učiteljice, ki se je s svojimi učenci lotila zabavnega projekta!

Pet dni v tednu z učenci preživim vsaj tretjino dneva: jutranje varstvo, dežurstvo, pouk, interesne dejavnosti … Počnemo vse mogoče, tudi pogovarjamo se veliko. In ko klepet nanese na šolo, z njihove strani kar prepogosto slišim besedo »beda«. Sprva me je ta odziv sila jezil. Pa je to upravičeno? Že otroci v vrtcu morajo ves čas nekaj barvati, rezati, obnoviti knjigo za bralno značko, povedati, koliko nog ima žuželka, ko pa primejo za igračo, so kaznovani, saj je zdaj vendar čas za naravoslovje. Tudi v šoli imamo radi tihe učence, če se doma naučijo in potem uspešno reproducirajo goro podatkov, se pa sploh počutimo uspešne. Z leti sem prestopila na stran učencev – to je res brez veze. Danes so informacije zlahka dosegljive in učitelj virom, ki so na voljo, težko konkurira. Prav zato sem začela razvijati delo, s katerim se učencem trudim vcepiti nekaj kritičnega mišljenja ter iznajdljivosti, hkrati pa doseči kakšen cilj iz učnega načrta.

Včasih se dela lotimo spontano, velikokrat pa so nam v pomoč razni natečaji in tekmovanja. Tako nas je k ustvarjalnosti pri biologiji prvič – v šolskem letu 2009/10 – napeljal natečaj Skrivnostni možgani, ki sta ga razpisala Zavod za varstvo in rehabilitacijo po poškodbi glave Zarja in MMC RTV SLO. Čeprav smo pri biologiji takrat obravnavali popolnoma drug organski sistem, sem hitro malce preuredila letno pripravo in lotili smo se kar zahtevne teme.

Ko smo se seznanili z osnovnimi pojmi, so hoteli učenci na hitro nekaj napisati (bolje rečeno, prepisati iz različnih virov) in to oddati kot naš izdelek. Zavila sem z očmi in ena od učenk je sama zaključila, da to zna vsak. Če hočemo kaj doseči, moramo biti izvirni, kar na področju nevrofiziologije ne bi smelo biti tako težko, saj prepleta dognanja medicine, biologije, kemije, fizike in verjetno še česa. Začeli smo razmišljati, kako bi naredili izdelek, ki bi deloval, bil nekoliko interaktiven.

1. Odločili smo se, da bomo iz poliuretanske pene izdelali model možganov. Uporabili smo hitro strjujoči se pištolski purpen (tekapur) in ga v obliki ene možganske hemisfere iztisnili na silikonsko podlago, na kakršno nima oprijema. Pri tem smo se trudili čim bolje oblikovati možganske vijuge.
2. Po dnevu sušenja smo z zelo ostrim olfa nožem vijuge nekoliko poglobili in oblikovali še možgansko deblo in male možgane. S pomočjo anatomskega atlasa smo različne režnje pobarvali z različnimi akrilnimi barvami.
3. V trgovini z elektromaterialom smo kupili majhna stikalca, nekaj izoliranih žic in baterije, žrtvovali pa smo še verigo novoletnih lučk, iz katerih smo izrezali LED-žarnice. Nato smo si v anatomskem atlasu ogledali, kje so posamezna možganska središča (npr. za vid, govor, sluh, abstrakcijo …), v posamezni center vstavili žarnico in jo z žico, ki smo jo do žarnice speljali prek notranjosti možganov (skozi strjeni purpen se žico zlahka zrine), povezali z baterijo.
4. Vse skupaj smo pritrdili na tršo lepenko. Stikala smo oštevilčili, na legendo, ki smo jo tudi pritrdili na lepenko, pa napisali, katera številka označuje posamezni center.
5. Kadar je koga zanimalo, kje je npr. center za voh, je v legendi poiskal številko ustreznega stikala, ga pritisnil in v centru je posvetila lučka.

Model možganov iz poliuretanske pene (fotografija: avtorica prispevka).

Poleg tega, da je bilo to leto, ko so si možganske centre zapomnili skoraj vsi učenci v razredu, smo se naučili še kar nekaj novega, npr. da pri LED-lučkah ni vseeno, kako obrneš pol, če hočeš, da žarnica sveti, pridobili smo tudi kar nekaj ročnih spretnosti in spoznavali različne materiale. Spoznali pa smo tudi, da je fizika zelo uporabna veda, ki jo srečujemo praktično na vsakem koraku. To je sicer predmet, ki veliko učencem povzroča nemalo težav in imajo zato pred njo nekakšen strah. Tudi eden od sodelujočih učencev, ki je bil sicer zelo dober na področju izražanja, je v tistem času popravljal oceno pri fiziki, delo za natečaj pa je očitno v njem spodbudilo prave sinapse, in napisal je Elektrokemijsko hvalnico fiziki. Tovrstno delo je za učence zabavno, meni pa pomeni izziv. Seveda na tak način ni mogoče delati vsako uro, saj terja kar nekaj časa, vsi pa smo še vedno zavezani učnemu načrtu in snov na koncu šolskega leta mora biti predelana.

  

Model možganov iz poliuretanske pene (fotografija: avtorica prispevka).

Če delaš malo drugače, kot učitelj tvegaš kritiko ravnatelja, inšpekcije, ministrstva in verjetno še koga, celo staršev. Poleg tega je velikokrat prikrajšana tudi družina, saj od doma nosiš material, ki ga potrebuješ za delo, da o času, ki ga porabiš, ne govorim. Včasih me kar malo prizadene, ko sedim za pisalno mizo in me hčerka vpraša, ali se grem kakšno družabno igro. Skoraj vedno je odgovor »seveda, samo še malo počakaj, da še nekaj končam«. Ko zasliši besedo »samo«, me po ušesih udari njen odgovor – »beda«. Ampak to je že druga zgodba …

Avtorica prispevka: Darja Gašperšič