GIBANJE OB GLASBI KOT POMEMBEN DEJAVNIK RAZVOJA GLASBENIH IN DRUGIH SPOSOBNOSTI

Gibanje je govorica telesa in je pomemben dejavnik otrokove komunikacije prav tako kot govorni jezik. S poslušanjem in gibanjem ob glasbi si otrok pridobiva prve izkušnje in znanja o glasbi, kar mu daje osnove za glasbeno rast.

Poslušanje in gibanje vključujeta tri osnovne sposobnosti:

1. sposobnost poslušanja in usmerjanja pozornosti na glasbo,
2. občutenje izraza in razpoloženja v glasbi,
3. sposobnost gibanja telesa v koordinaciji z glasbo.

Raziskave so potrdile, da koordinirano gibanje ob glasbi pomaga pri razvoju delov možganov, ki vplivajo na različne vrste inteligentnosti: logično, lingvistično, numerično, prostorsko, naravoslovno, glasbeno, osebno in medosebno. Glasbeni psihologi in pedagogi pa posvečajo vse več pozornosti tudi povezavi gibanja ob glasbi in dobrega počutja učencev, saj to povečuje motivacijo za delo, umirjenost in izboljšuje medsebojne odnose.

 

Razvoj gibalnih sposobnosti

Gibalne sposobnosti se začnejo razvijati že takrat, ko se otrok začne gibati ob materini pesmi ali ob poslušanju glasbe. Že pred šestim mesecem se odziva na glasbo z vsem telesom, praviloma pa ti gibi še niso usklajeni z ritmičnim tokom skladbe. Do drugega leta se ob glasbi ziba, poskakuje in maha z rokami ter poskuša ritmično ploskati. Do četrtega leta se uri v ponavljanju znanih ritmičnih obrazcev, spoznava nove gibe ter razvije mišično koordinacijo za natančnejše ritmično poskakovanje. V tem obdobju že izvaja preproste ritmične igre in plese. Do šestega leta razvije sposobnosti za ritmično ploskanje in tleskanje ter preskakovanje vrvi. Pri sedmih letih je že natančen pri gibanju v dvo- in tridobnih taktovskih načinih, odziva se na glasnost izvajanja ter spremembe hitrosti med izvajanjem.

 

Vrste gibanja

Otrok pri gibanju uporablja tri vrste gibanja:

• lokomotorno,
• nelokomotorno,
• kombinirano.

V otrokovem razvoju se najprej pojavi nelokomotorno gibanje, sledi lokomotorno in nato še kombinirano. Lokomotorno gibanje se nanaša na gibanje celega telesa v prostoru, kot je na primer hoja, tek, poskakovanje, podrsavanje. Če so noge na mestu, drugi deli telesa pa v gibanju, govorimo o nelokomotornem gibanju. Kombinirano gibanje je večinoma najpogostejše, vsebuje pa različne elemente lokomotornega in nelokomotornega gibanja, kot so hoja in ploskanje, drsenje in zvijanje, poskakovanje in gibanje z rokami.

Vrste gibanja ob glasbi

Učenec na glasbo reagira na tri načine: s formalnim, neformalnim in kreativnim ritmičnim odzivom.

Formalno ritmično gibanje

Pri formalnem ritmičnem gibanju oblikuje gibalne vzorce učitelj, učenec pa za njim ponavlja. Učitelj prikaže široko paleto možnosti gibalne govorice in tako učenec razvija osnove za kasnejše ustvarjalne dejavnosti.

Neformalno ritmično gibanje

Pri neformalnem gibanju damo učencu smernice in mu pustimo svobodo pri gibanju ob glasbi. Učenec lahko giba s prsti in rokami ter z njimi spremlja vsebino pesmi, lahko igra osebe v določeni glasbi ali ponazarja posamezne dogodke skladno z besedilom. Lahko pa se le giba v skladu z ritmičnim dogajanjem v glasbi.

Kreativno ritmično gibanje

Pri kreativnem ritmičnem gibanju učenec s telesom izraža občutja ob poslušani glasbi na svoj izviren način, navodila učitelja niso potrebna. V tem primeru ne razkrijemo naslova skladbe, saj bi s tem učenca usmerili v določeno zunajglasbeno vsebino. Dobrodošla pa je motivacija za sproščeno gibanje.

Gibno izražanje glasbenih značilnosti

Gibanje telesa samega po sebi ne zadostuje za izražanje določenih glasbenih vsebin in elementov glasbe, kot so ritem, melodija, zvočna barva, harmonija, dinamika in agogika. Učenca je treba spodbuditi k različnim kombinacijam gibov in uporabi prostora okoli sebe, da bi lahko občutil in izrazil glasbeno dogajanje.

Učenec lahko ob glasbi izrazi naslednje glasbene značilnosti:

• razpoloženje (veselo, žalostno),
• hitrost ter spremembe hitrosti v glasbi s spreminjanjem hitrosti gibanja,
• dinamiko in dinamične spremembe z različno količino energije v gibih; na tiho glasbo se odziva z gibanjem prstov, na glasno pa na primer z mahanjem z rokami,
• tonsko višino z gibanjem v visokih položajih pri visokih tonih in nizkih položajih pri nizkih tonih,
• dolžine tonov s počasnimi gibi pri dolgih tonih in odsekanimi potezami pri kratkih tonih,
• poudarke s poudarjenimi gibi,
• ponavljanje ali spreminjanje ritmično-melodičnih vzorcev s ponavljanjem ali spreminjanjem gibov,
• katerekoli spremembe v glasbi s spreminjanjem sloga, smeri ali intenzivnosti gibanja.

Izbira glasbenega primera za gibanje ob glasbi

Pri izbiri glasbenega primera, s katerim želimo učence spodbuditi h gibanju, moramo upoštevati naslednje kriterije: dolžino skladbe, pestrost ritmičnega in melodičnega dogajanja, agogične kontraste in pripovednost, ki se kaže v spreminjanju glasbenih razpoloženj.

V glasbeni literaturi imamo na voljo številne skladbe, ki so primerne za spodbujanje gibne ustvarjalnosti. Izberemo lahko na primer:

• Živalski karneval Camilla Saint-Saënsa,
• Slike z razstave Modesta Petroviča Musorgskega v klavirski izvedbi ali
• priredbi za orkester Mauricea Ravela, Suito Peer Gynt Edvarda Griega.

Glasbeno-didaktične igre, povezane z gibanjem

V didaktični literaturi najdemo veliko glasbeno-didaktičnih iger, s katerimi učenci spoznavajo glasbene zakonitosti skozi gibanje. To jim omogoča boljše razumevanje glasbene teorije in glasbenih oblik, saj abstraktni potek glasbe spremljajo z gibanjem, ki je prva in osnovna reakcija na ritmično-melodično dogajanje.

Pri glasbeno-didaktičnih igrah poskušamo izbirati takšne, ki ne spodbujajo tekmovalnosti, temveč sodelovanje. Če se odločimo za igre na izpadanje, vedno zaposlimo učence, ki ne sodelujejo več v igri, z glasbenimi dejavnostmi, ki jim  ne zbujajo občutka, da so manj sposobni.

Praktični primer: različni pristopi k aktivnemu poslušanju skladbe V dolini gorskega kralja iz suite Peer Gynt Edvarda Griega

Glasba je abstraktna umetnost, ki poteka skozi čas. Da jo približamo učencem, ki še nimajo razvitega abstraktnega mišljenja, lahko izbiramo različne poti, po katerih motiviramo učence za sprejemanje glasbenih vsebin. V praksi se je pokazalo, da kombinacija spodaj naštetih postopkov pripelje do sprejemanja, pomnjenja in pozitivnega odnosa do glasbenih umetnin, ki jih posredujemo učencem. To so:

1. Poslušanje brez navodil
2. Poslušanje z motivacijo za odkrivanje zunajglasbene vsebine (z zaprtimi očmi)
3. Pripovedovanje ali zapis vsebine skladbe
4. Risanje ali slikanje vsebine skladbe
5. Risanje ritmično-melodičnega dogajanja skladbe (s svinčnikom ali barvico sukcesivno rišemo »partituro« vrstico za vrstico)
6. Gibanje ob glasbi na mestu z zaprtimi očmi
7. Gibanje ob glasbi v prostoru z odprtimi očmi po navodilih učitelja
8. Gibanje ob glasbi v parih – ogledalo. Učenec si izmišlja gibe, sošolec jih oponaša. Po določen času vlogi zamenjata.
9. Dirigiranje z zaprtimi očmi. Učenci si predstavljajo, da so pred orkestrom, in prevzamejo vlogo dirigenta. Oči imajo zaprte zaradi boljše koncentracije in tudi zato, da ne opazujejo sošolcev.
10. Izdelava koreografije h glasbenemu dogajanju samostojno ali v skupini. Delo v skupini je zanimivejše, hkrati pa učenci pridobivajo tudi sposobnost sodelovanja.

Po koncu aktivnega poslušanja skladbe se z učenci pogovorimo, kateri pristop jim je najbližji in bi ga želeli ponoviti.

Avtorica prispevka: dr. Albinca Pesek