Že uporabljate formativno spremljanje pri pouku? Tokrat z vami delimo ne samo izkušnjo, ampak tudi praktične nasvete učiteljice Aleksandre Velenšek, ki pri svojem poučevanju proaktivno uporablja načela formativnega spremljanja. Na primeru izvedbe učnega sklopa Holidays vas bo popeljala skozi celoten proces formativnega spremljanja pri pouku, da boste njen pristop brez potreb po večjih prilagoditvah lahko uporabili tudi sami.

Pa ne spet formativno spremljanje…

Verjamem, da če ta članek berete kot učitelj, ste o formativnem spremljanju slišali že ogromno in boste rekli: »Ne spet formativno! O tem poslušamo na vsakem izobraževanju, vsaki študijski skupini, saj je bilo tega že dovolj!« Če ste se ujeli ob tej misli, se vprašajte: Koliko vem zares in tudi konkretno o formativnem spremljanju? Ali ga uporabljam pri pouku? In zakaj ne, če nekateri pravijo, da deluje? Če so vaši oddelki polni učencev brez motivacije, potem je nujno, da se ga lotite, ker res deluje. Ne ustrašite se ob obilici literature. Raje izluščite bistvo, ki ga bom zapisala tudi v tem članku. To je proces, ki usmerja učno pot, da je uspešna in zahtevna, ni cilj. Učenje je inovativen življenjski projekt, zakaj ne bi v njem uživali mi in naši učenci?

Ko se lotiš formativnega spremljanja, ugotoviš, da te čaka kup sprememb, pozitivnih sprememb. Vsake novosti se je težko lotiti, a je vredno truda. Formativno spremljanje omogoča usklajevanje učenčevih potreb, učnega načrta in učitelja. Spodbuja opazovanje učnega procesa, zbiranje podatkov in njihovo analizo. Bistvena elementa formativnega spremljanja sta učenčeva predstavitev naučenega in skupna analiza dosežka.

Prednosti formativnega spremljanja

Formativno spremljanje je najnaravnejša oblika preverjanja. V skladu s pričakovanji in potrebami posameznega učenca uravnava merila uspešnosti. Analize v Angliji kažejo, da pogosto ocenjevanje škodi. Prevelik poudarek je na ocenjevanju, premajhen na povratni informaciji. Povratna informacija ima veliko vrednost in ogromno prednosti, saj pridobimo s tem manj testov in izpraševanj za oceno, odpravljamo vrzeli v znanju, učenci uživajo ob predstavljanju dosežkov in s tem urijo svoje sposobnosti retorike in nastopanja, pomembna funkcija je medvrstniško učenje in predvsem to, da se lahko prilagodimo učencem in njihovi stopnji znanja individualno, kar nam omogoča individualizacijo in diferenciacijo. Tu je pomembna oblika spremljanja in portfeljskega ocenjevanja, ki ima funkcijo zbiranja dokazov o uspešnosti pouka.

Povratna informacija, ki jo pridobijo učenci, je ključna. Pri tem je koristno, da tudi učenci aktivno sodelujejo pri oblikovanju kriterijev, saj s tem pridobijo občutek moči in vpliva na oceno. Prav tako je zelo pomembno medvrstniško vrednotenje dosežkov, s tem si lahko učenci med seboj pomagajo, pridobijo kup koristnih informacij in dobijo vrstniško oceno, ki je del končnega ocenjevanja. Zagovarjam celo, da vsakega učenca prej ovrednotita dva učenca, nato šele učitelj.

Formativno spremljanje in izkušnja iz razreda

V nadaljevanju bom prikazala konkreten primer izvedbe učnega sklopa na temo HOLIDAYS (počitnice) pri pouku angleščine v 9. razredu osnovne šole.

Prva ura

V prvi uri učenci nanizajo ideje, o čem vse govorimo, ko rečemo besedo počitnice, naredimo miselni vzorec. Nato razmislijo, kaj bi preučili sami, da bi lahko na koncu izdelali svoj pisni in govorni izdelek. Pri angleščini namreč krepimo štiri veščine (bralno, pisno, govorno in slušno) in vsem tem kriterijem moramo zadostiti. V zvezek si naredijo tabelo s tremi stolpci:

To imenujemo metoda VŽN.

Druga ura

Med drugo šolsko uro nadaljujejo raziskovanje. Da bi našli podatke, učenci uporabljajo vire, ki so jih prinesli s seboj. Samostojno raziskujejo, na voljo imajo spletni slovar in internetne strani ter gradivo, ki so ga prinesli s seboj (brošure, turistične vodnike …), zato je to uro najbolje izvesti v računalniški učilnici.

Tretja ura

Tretjo šolsko uro sledi določanje kriterijev za vrednotenje njihovih izdelkov. Ovrednotiti morajo tri posamezne dele njihovega raziskovanja (načrtovanje, pisni del, govorni del). Usmerjam jih pri določanju kriterijev in jih vodim, da je vse skupaj bolj smiselno in da so zajeti različni aspekti. Glede na skupaj izdelane kriterije pregledajo svoj pisni izdelek in ga dopolnijo.

Tabela 1: Ocenjevalni list

Četrta ura

Četrto šolsko uro se pripravijo na govorno predstavitev. Na kratko zapišejo pripravo ali dialog s sošolcem. Nato se pripravljajo na govorno predstavitev tako, da dva sošolca ločeno ovrednotita delo. Tukaj je zelo pomembno medvrstniško ocenjevanje, saj služi tudi izmenjavi informacij, predlogom za izboljšanje.

Peta ura

Sledijo govorne predstavitve. Pred uro učitelj pregleda in ovrednoti pisne izdelke. Vsi poslušajo predstavitve in učitelj jih oceni.

Šesta ura

Naslednjo, zadnjo uro sledi zapis tabelne slike v zvezke – kaj smo se naučili o tej temi. Učitelj zapiše naslov, učenci hodijo k tabli in drug drugega dopolnjujejo s snovjo, ki so se je naučili o tej temi.

Naj omenim, da je bistvo formativnega spremljanja, da je učenec v aktivni vlogi, učitelj pa je moderator, posrednik in usmerjevalec, nikakor ni statična oseba. Učitelj ves čas kroži med skupinami, jih usmerja in jim pomaga, sicer lahko nastane precejšen kaos. Prav tako pa je pomembno, da učencem daje sprotne povratne informacije, ki niso v smislu prav/narobe, ampak delujejo bolj terapevtsko in svetovalno, saj je to za učence veliko bolj motivacijsko.

Samoevalvacija

Kar je mogoče še najbolj pomembno, pa je refleksija oz. samoevalvacija učenca. S tem učenec pridobi občutek, kaj je naredil prav, kaj bi moral bolje in kje so njegova šibka področja, ki jih lahko še izboljša. Zelo pomembno je, da si vzamemo čas tudi za zadnji del, saj je ravno to ključ do razumevanja in smisla celotnega sklopa, poleg tega pa nam to omogoča, da učenci in starši lažje razumejo, zakaj je bil posamezen učenec ocenjen tako, in ne drugače.

Tabela 2: List za refleksijo učenca

Vzajemno učenje

Čeprav je formativno spremljanje na začetku videti kot nekaj, kar je zelo zahtevno in od nas učiteljev terja ogromno napora in dodatnega dela, boste sčasoma videli, da to ne drži. Učenci pridobijo ogromno, v vmesnih urah učitelj igra le vlogo nadzornika in moderatorja, le v končnem delu sledi vrednotenje. Učencem je takšen način dela blizu, to počnejo z veseljem, predvsem pa ogromno pridobijo: jezikovno in nejezikovno. Hkrati tudi razvijamo sposobnosti IKT, govorne sposobnosti in sposobnosti nastopanja, ki marsikateremu učencu pešajo. Večina učencev ni vajena nastopanja in s tem pridobijo samozavest.

Formativno spremljanje in učni načrt

Naj vam ne bo škoda za posamezen sklop nameniti 8 ali 10 ur, saj je vredno. Vem, da smo učitelji obremenjeni z učnim načrtom in učbeniki, a sprejmimo dejstvo, da ni treba narediti čisto vsega in s tem lahko nekaterim sklopom namenimo več časa, druge pa mogoče preprosto izpustimo. In še to, cilj vsakega sklopa ni samo ocenjevanje, saj ocena na učenca deluje nestimulativno, pomembnejša je kakovostna in takojšnja povratna informacija.

Kot učiteljico angleščine in nemščine me je formativno učenje navdušilo. Upam, da je ali bo tudi vas. In misel Johna Hattieja pove vse o smislu formativnega spremljanja: »When teachers SEE learning through the eyes of a student and when students SEE themselves as their own teachers.« (John Hattie, Visible Learning)

Avtorica: Aleksandra Velenšek

LITERATURA

• Hafner, L. (2010). Vrednost povratne informacije v procesu učenja. V Zajc, S. in Turk, M.
• Škraba, M. (ur.) Didaktika ocenjevanja znanja: vrednost povratne informacije za učenje in
• poučevanje. Zbornik 3. mednarodnega posveta v Celju, marec 2009. Ljubljana: ZRS.
• Hargreaves, E. (2005). Assessment for learning? Thinking outside the (black) box.
• Cambridge Journal of Education, V35, št. 2, str. 213‒224.
• Komljanc, N. (2008). Interna gradiva za izvajanje razvojno aplikativnega projekta, Zavod RS za šolstvo.
• Novak, M. (2008). Usposabljanje strokovnih delavcev šol na področju procesa ocenjevanja znanja. Zbornik prispevkov Didaktika ocenjevanja znanja, str. 122‒129.
• Wiliam, D. (2013). Vloga formativnega vrednotenja v učinkovitih učnih okoljih. V S. Sentočnik (ur.), O naravi učenja. Ljubljana, ZRŠŠ.