Gospod Jurij, najprej ste bili učitelj na Gimnaziji Ledina, zdaj pa ste urednik za geografijo v založbi Modrijan izobraževanje in tudi avtor učnih gradiv. Vas je morda že kot otroka navduševalo poslanstvo učiteljskega poklica ali je ta izbira poklica dozorela kasneje?

Učiteljski poklic sem očitno vsaj delno dobil že v genih; oče je bil univerzitetni profesor, mama pa gimnazijska učiteljica. Že kot gimnazijec sem začutil veliko veselje, ko sem na planinskih šolah »prenašal« svoje znanje na mlajše, potem pa sem vrsto let kot alpinistični inštruktor, gorski vodnik in nazadnje inštruktor gorske reševalne službe izobraževal mlade alpiniste in odrasle planince. Še v času vojaškega roka v jugoslovanski armadi sem imel to srečo, da sem lahko večino časa vojake in oficirje poučeval veščine smučanja, plezanja in reševanja v gorah. Moji prvi dve službi sta bili na geografskem inštitutu in na zavodu za družbeno planiranje. Tam sem se sicer zelo veliko naučil, tako o znanstvenem delu kot o delovanju države, a srce me je čedalje bolj vleklo v šolo. Ko sem dobil mesto učitelja na sedanji Gimnaziji Ledina, so se začela najlepša leta mojega poklicnega življenja. V razredu sem neskončno užival, odlično sem se razumel tako z dijaki kot s kolegi v zbornici. Atmosfera v šoli tedaj še ni bila tako pod pritiskom vedno novih pravil in nenehnega izpolnjevanja različnih »papirjev«, pa tudi agresivni del staršev se ni mogel tako vtikati v učiteljevo delo, kot se danes. Zame so bila zlasti prva leta na šoli naravnost idilično obdobje.

Kako pa se je začela vaša zgodba z založništvom?

Učbeniška gradiva, ki so bila v šoli na voljo na začetku moje učiteljske poti, so se mi zdela zelo neustrezna. Ko sem o njih povprašal še svoje učence, so bili do njih še bolj kritični. Obrnil sem se na nekatere avtorje s predlogi za spremembe in na moje presenečenje je bil odziv zelo dober. Kaj kmalu je moja prizadevanja opazil kolega Slavko Brinovec s kranjske gimnazije, ki je bil tedaj že vrsto let naš glavni pionir izobraževalne tehnologije za področje geografije. Ko je prišlo do osamosvojitve Slovenije, ne šolsko ministrstvo ne zavod za šolstvo še nista imela pripravljenih scenarijev za nujne spremembe učnih vsebin pri pouku geografije. Jugoslavije kot države ni bilo več, v šoli pa smo še celo leto dve uri tedensko poučevali geografijo Jugoslavije. Slavko Brinovec je potegnil zgodovinsko potezo in na lastno roko organiziral pripravo dveh novih učbeniških gradiv, in sicer za geografijo Slovenije v osnovni šoli in za geografijo Evrope v gimnaziji. V obe avtorski skupini je povabil tudi mene. Brez vsakega učnega načrta smo potem napisali najprej oba učbenika, potem pa še delovna zvezka. Prvič sem lahko v celoti sam pisal cela poglavja – in to tako, kot sem si predstavljal, da jih bodo najbolje sprejeli uporabniki. Odziv je bil naravnost čudovit. Učitelji so mi pisali navdušene pohvale, enakega mnenja so bili tudi moji učenci. Prvič se mi je utrnilo spoznanje, da sem morda našel svoje pravo poklicno poslanstvo, ki ima širše dimenzije od učiteljskega poklica, a se obenem nanj tesno navezuje. Začutil sem, da bi to lahko opravljal z največjim navdušenjem.

Vir: osebni arhiv

Vrsto let za tem sem bil še lahko nekakšna dvoživka, dopoldne učitelj v šoli, popoldne in ob koncih tedna pa sem že pisal učbenike. K stalni zaposlitvi sta me povabili obe tedaj največji šolski založbi, a srce me še vedno ni pustilo iz šole. Kmalu pa sem čedalje več časa prebil tudi v različnih komisijah – za pripravo mature, prenovo učnih načrtov in še kaj bi se našlo. Časa za šolo, za vse komisije, za pisanje in seveda za družino preprosto ni bilo več dovolj. Odločil sem se za delo urednika, vendar pri tretji založbi, to je pri Modrijanu, kjer sem dobil zagotovilo, da ne bom le urednik, ampak tudi avtor učbeniških gradiv.

Nam lahko na kratko opišete, kako poteka delo urednika in avtorja učnega gradiva za geografijo? Kakšen je povprečni čas od začetka pisanja do izida učbenika?

Delo urednika, pa tudi avtorja, je od projekta do projekta seveda različno, a v grobem lahko ločimo nekaj glavnih faz, ki so takšne kot pri drugih predmetnih področjih. Urednik naredi načrt celotnega projekta, izbere avtorsko ekipo in druge sodelavce (ilustratorja, kartografa), razdeli naloge in potem sproti spremlja nastajanje besedil in drugega gradiva. Ko je vse to zbrano in besedilo lektorirano, gre učbenik lahko v prelom in potem v uradno potrditev. Vzporedno z vsem tem pa seveda poteka marketinško spremljanje in promocija vsakega učbenika. Tesno sodelovanje z učitelji praktiki mora biti vključeno v vse faze dela. Z njimi se posvetujemo, še preden začnemo s konkretnim delom, med posameznimi fazami, pa tudi po tem, ko učbeniško gradivo že pride na tržišče. Poleg tiskane je treba pripraviti tudi digitalno verzijo in vsa spremljajoča gradiva za učitelje in učence. O povprečnem času za izdelavo učbenika je težko govoriti, saj je vsak projekt zgodba zase. Za svoja gradiva pa lahko povem, da so mi gimnazijski učbeniški kompleti vedno vzeli vsaj dvakrat toliko časa kot osnovnošolski. Za osnovno šolo lahko do neke mere pišem kar »iz glave«, le podatke moram večkrat preverjati, za gimnazijo pa vedno najprej tedne in tedne študiram vso mogočo strokovno literaturo, časopisne članke in spletne vire, preden se sploh odločim, kaj od vsega tistega bom lahko uporabil v učbeniku. V omari imam celo goro izrezanih časopisnih člankov: v njih sproti podčrtavam najpomembnejše informacije in izrezke potem spravljam za čas, ko bom pisal učbenike. Ko začnem pisati, je večina člankov sicer že zastarelih, a takšna pot se je izkazala za dovolj uporabno.

Vir: osebni arhiv

Če pogledamo vse vidike vašega dosedanjega dela, kaj ste imeli oz. imate pri njem najraje? Kaj najmanj?

Pri učiteljskem poklicu mi je najljubše poučevanje v obliki razgovorne metode, nekoč z učenci, sedaj pa s študenti. V srednji šoli že leta ne poučujem več, z radovednimi očmi slušateljev pa se srečujem kot zunanji predavatelj na oddelku za geografijo Univerze na Primorskem. Pri delu na založbi najbolj uživam v kreativnem pisanju in oblikovanju besedil, pa tudi pri izboru in pripravi slikovnega gradiva, saj izbiram pretežno med lastnimi slikami, ki sem jih načrtno in sistematično zbiral na potovanjih po svetu in Sloveniji. O najmanj prijetnih zadevah pa rajši ne bi govoril. Pri vsakem poklicu so prisotne, ampak sprejeti jih moramo kot nujen sestavni del »igre«, drugače ne gre.

Kako vidite poučevanje geografije čez deset ali dvajset let?

Vse se bo spremenilo in nič se ne bo spremenilo. Pojdimo najprej na tehnologijo. Ali si je kdo pred dvajsetimi leti predstavljal, da bodo pametni telefoni tako obnoreli svet, kot so ga? Ko sem jih lani videl na jugu Etiopije v rokah pastirskega ljudstva, ki med zadnjimi v Afriki še vedno živi povsem »arhaičen« način življenja, tako kot pred stoletji, sem jasno uvidel, kako močna je tudi pri njih želja po komunikaciji in izmenjavi informacij. Če greste danes kjerkoli po svetu na podzemno železnico, boste videli, da večina potnikov med vožnjo ves čas strmi v svoj mali ekranček, za okolico pa se ne zmeni. Postali smo neke vrste ujetniki tehnologije, ki je bila narejena za to, da bi nam bila v pomoč, pa se je obrnilo tako, da nam je v marsičem začela diktirati življenje. Kaj bomo uporabljali čez deset ali dvajset let, koliko bomo mi vodili umetno inteligenco in koliko ona nas, ta hip ne more vedeti nihče. Tudi razvijalci pri finski Nokii niso slutili, da so nekoliko preveč sedeli na lovorikah svojih mobilnih telefonov, in konkurenca jih je čez noč izrinila s trga. Kaj pa ima vse to zveze s poukom geografije? Zagotovo se bo ta čez dvajset let še bolj naslanjal na neslutene možnosti, ki jih prinaša vsesplošna digitalizacija našega življenja in dela, a po drugi strani bo vloga učitelja ostala ključna. Šole brez učitelja ne more biti. Učenci potrebujejo živega človeka, ki jih razume in vzgaja, nobena umetna inteligenca tega ne more nadomestiti. Pouk in delo z učenci ni branje televizijskih poročil, ki jih na kitajski televiziji že lahko bere virtualni napovedovalec, ampak bistveno več, napredna digitalna orodja in učna gradiva v katerikoli obliki pa so pri tem (le) nujno orodje. Seveda pa je problem, če ustreznega orodja ni na voljo. S skrhanim skalpelom še tako dober kirurg ne more solidno izvesti operacije. Drugi del odgovora na to vprašanje pa se dotika neznanke, kaj bomo čez dvajset let imeli v našem kurikulu. Če bomo sledili zgledu nekaterih razvitih držav, ki so iz pouka geografije naredile nekakšno mešanico neaktualnih, neprivlačnih in za učence tudi neuporabnih učnih tem, povečini družboslovnih, bo pouk geografije verjetno potekal drugače in ga bo posledično tudi vedno manj, kot če bomo kot majhna evropska nacija upoštevali svoje lastne potrebe in se naslonili tudi na lastno pedagoško tradicijo, ki ni slaba. Na koncu pa še vprašanje metod. F. Orožen, avtor našega prvega didaktičnega priročnika Metodika zemljepisnega pouka (1898), je že pred 120 leti zapisal: »Saj tudi ni mogoče, da bi si pridobil učenec na tej stopnji tisto znanje v zemljepisu, kakor ga bode potreboval v praktičnem življenju. Toliko pa mora dati ljudska šola učencu glede zemljepisa, da si bodeta odrastli mož in žena na dobljeni podlagi sama razširjala svoje zemljepisno znanje glede praktičnih potreb.« Bralcem tega intervjuja dajem v razmislek, kaj resnično novega in bistvenega smo v zadnjih 120 letih dodali k tej osnovni nalogi pouka geografije, ki jo je zapisal že F. Orožen.

Vir: osebni arhiv

Ste raje učitelj ali urednik?

Nekoč sem bil silno rad učitelj, danes pa sem že rajši urednik, ki pa se pri nastajanju učbeniških gradiv še vedno vsak hip postavlja v vlogo učitelja. Čeprav v šoli že vrsto let ne poučujem več, si pri pisanju vedno vizualiziram situacijo v razredu – ali se bodo učencem ob prebiranju moje razlage ali ob opisu nekega primera zasvetile oči ali pa bodo mojo razlago sprejeli brez navdušenja ali celo z nerazumevanjem in odporom. Prav v tem imam bistveno prednost pred kolegi z inštitutov in univerz, ki te izkušnje nimajo. Nekateri od njih mislijo, da so oni tisti, ki lahko edini odločajo, kaj morajo učenci pri določenem predmetu znati, seveda pa pri tem vsak vidi le svoje ozko področje, svoj strokovni »vrtiček«. Danes sem torej raje urednik in seveda avtor gradiv, rad pa tudi predavam študentom, še posebej s področja predmeta Regionalna geografija sveta.

Če bi se morali opisati v nekaj stavkih, kako bi se opisali?

To pa rajši povprašajte moje sodelavce in tiste, ki živijo z mano. Bo opis veliko bolj relevanten.

Kot geograf ste verjetno tudi strasten popotnik. Nam lahko zaupate kakšno zanimivo anekdoto oz. doživetje s svojih potovanj?

Res sem videl že ves svet, celo na Antarktiko sem šel, številne neevropske države pa sem obiskal celo večkrat. Samo v ZDA sem bil šestkrat. Isto državo lahko po daljšem časovnem razdobju doživiš kot nekaj čisto novega. Svet se tako dinamično spreminja, da ocena ali oznaka, stara nekaj let, danes ne velja več. Maroko sem pred tremi desetletji doživel kot za popotnika »mučno« državo, kjer so nas zelo agresivno nadlegovali na čisto vsakem koraku. Pred nekaj leti sem bil ponovno tam. Država je v tem času v vseh pogledih izjemno napredovala in postala zelo prijetna za obiskovalce. Pred desetimi leti sem bil v Jemnu, revni državi prijaznih ljudi, in vtisi so bili zelo prijetni. Danes se Jemen zvija v krčih državljanske vojne, prebivalstvo pa umira od nasilja in lakote. Pa še anekdota. Na svoji prvi poti v podsaharsko Afriko sem s skupino francoskih popotnikov obiskal neko vas na jugu Burkina Fasa. Turistov tam še niso poznali. Pred vasjo se je v hipu nabralo okoli petdeset otrok, ki so se s stegnjenimi rokami postavili v vrsto. Najprej sem pomislil, da hočejo prosjačiti, a se je takoj izkazalo, da so imeli roke stegnjene le zato, da se je vsak od njih s prisrčnim »bonjour« rokoval z nami. Ko smo se končno nehali rokovati z otroki, so prišli še odrasli. Niti en vaščan ni izostal. Takšne prisrčnosti v naši ljubi Evropi ali sploh kjerkoli v t. i. razvitem svetu res ne moreš (več) doživeti. Upam, da se otroci v tisti vasi še danes razigrano igrajo in ne buljijo le v pametne telefone kot pri nas.

Vir: osebni arhiv

Kaj še počnete v prostem času?

Moj poklic in prosti čas se tako tesno prepletata, da točne meje sploh ne morem potegniti. V dnevnem časopisju (ali na spletu) tudi v prostem času prebiram in izrezujem vse, kar bi lahko nekoč prišlo v učbenike. Vsak konec tedna grem na kakšen izlet po Sloveniji, če se le da, v gore, in tam na veliko fotografiram. Če je lep dan, naredim tudi več kot 300 slik. V času dopustov seveda najrajši potujem in obenem načrtno fotografiram za učbenike, v zadnjih letih pa tudi snemam videoposnetke za digitalna učna gradiva. Če grem na potovanje sam, si organiziram prevoz tako v najbogatejše kot v najrevnejše dele velemest, po možnosti pa si plačam tudi krajše panoramske lete, če so seveda na voljo. Pogled na pokrajino iz zraka, da o nazornosti fotografij sploh ne govorimo, je za geografa nekaj čisto drugega, resnično presežna vrednost, za katero mi ni škoda denarja. Vsa moja potovanja so tako nekakšni fotosafariji za učbenike in brez fotoaparata bi se počutil kot vojak brez puške. Poleg geografije, pri kateri sem na neki način že dosegel svoj zenit, pa se v zadnjih letih ukvarjam tudi z vprašanji človekove psihe in delovanja možganov. No, to pa je že povsem druga zgodba.