vaše zgodbe Archives - Modra akademija

PRIMER DOBRE PRAKSE: PROJEKT MOJA SLOVENIJA, OŠ BOŠTANJ

Klaudija Doljac — Tue, 05 Jul 2022 13:15:55 +0000

PRIMER DOBRE PRAKSE: PROJEKT MOJA SLOVENIJA, OŠ BOŠTANJ

Osnovna šola Boštanj iz občine Sevnica je letošnja ponosna dobitnica priznanja za najbolj kulturno šolo 2019. Laskavi naziv si je šola prislužila, ker, kot piše v utemeljitvi ob prejetem priznanju, v sklopu svojega delovanja velik poudarek namenja kulturi in kljub majhnosti svojim učencem ponuja cel spekter raznolikih kulturnih dejavnosti – od lutkarske, gledališke in filmske do glasbenega, plesnega, likovnega in literarnega ustvarjanja ter spoznavanja in ohranjanja kulturne dediščine.

Njihov šolski prostor je tako poln različnih aktivnosti, ki otroke vsakodnevno spodbujajo in širijo njihova kulturna obzorja. Učenci so vključeni v različne državne in mednarodne projekte ter se redno udeležujejo območnih, regijskih, državnih in mednarodnih srečanj in tekmovanj. Ob podpori vodstva šole se tudi mentorji udeležujejo različnih usposabljanj ter s tem širijo in bogatijo svoje znanje, kar jim omogoča uspešno ustvarjalno delovanje.

Učiteljici Mateja Jazbec in Tadeja Udovč sta zasnovali in že četrto leto izvajata projekt Moja Slovenija, ki ga predstavljamo tudi v Modrih vsebinah.

PROJEKT MOJA SLOVENIJA

Vir: osebni arhiv

Projekt Moja Slovenija na Osnovni šoli Boštanj izvajamo že četrto šolsko leto in se je izkazal kot primer dobre prakse.

Ciljna skupina projekta so učenci 5. in 9. razreda. Glede na dejstvo, da se učni cilji in vsebine pri pouku družbe v 5. razredu in geografije v 9. razredu prepletajo, smo se odločili, da se medpredmetno povežemo. Preden je projekt zaživel, sva učiteljici geografije in 5. razreda temeljito pregledali učna načrta družbe za 5. in geografije za 9. razred ter izločili tiste cilje, ki se vsebinsko ujemajo. Medpredmetno sodelovanje je usmerjeno predvsem na tiste učne cilje, ki opredeljujejo naravnogeografske pokrajine Slovenije. Ugotovili sva, da je vsebina zelo aktualna, saj otroke vzgajamo v duhu vrednot v zvezi z domovino ter v duhu medvrstniškega povezovanja in pomoči.

Vir: osebni arhiv

Projektno delo se začne tako, da se na začetku šolskega leta z učenci pogovorimo o temi, ki jo bomo med letom raziskovali. Vsako leto namenimo poudarek določenemu segmentu naše države; v prvem letu smo raziskovali naravne lepote Slovenije, drugo leto kulturno dediščino, tretje leto kulinariko, letos pa bomo spoznavali turistične destinacije, še posebej tiste skrite kotičke naše države, ki še niso tako znani in promovirani.

Ker uspešno opravljeno delo zahteva še boljšo organizacijo in načrtovanje, se učenci 5. in 9. razreda znotraj razreda razdelijo v pet skupin. Glede na želje in interese vsaka skupina izbere eno izmed petih slovenskih pokrajin. Glavno vodilo načrta raziskovanja je enakomerna porazdelitev nalog in dela. Takšen učni proces zahteva veliko mero previdnosti, zato učence vodiva in usmerjava ter jim svetujeva. Naloge so zasnovane tako, da zagotovijo realizacijo učnih vsebin, ki jih določa učni načrt. Učenci se najprej lotijo teoretičnega raziskovanja, ki zahteva uporabo različnih virov oz. literature. Rezultat teoretičnega dela, ki ga učenci pokažejo pri predstavitvah, je široko znanje, ki velikokrat seže prek okvira osnovnošolskega učnega načrta. Teoretični del raziskovanja je povezan tudi z ustvarjanjem didaktičnih praktičnih izdelkov, ki jih uporabimo tako pri zaključni razstavi ob koncu projekta kot tudi pri pouku. Ključna orožja učencev, ki jim omogočajo uspešno izvedbo načrtovanega dela, so sodelovalno delo, potrpežljivost, solidarnost, vztrajnost in doslednost. Največji izziv, s katerim se srečamo, je zagotovo to, kako doseči aktivno sodelovanje vseh učencev znotraj skupin. Pri projektu ni nič manj pomembno tudi sodelovanje med učiteljico razredne stopnje in učiteljico geografije, ki učence pripravljava na predstavitve in vodiva izobraževalni proces ter ga časovno usklajujeva.

Vir: osebni arhiv

Teoretični del raziskovanja poteka ločeno, v vsakem razredu posebej. Po opravljenem raziskovalnem delu se izobraževalni proces nadaljuje z medvrstniškim sodelovanjem, ki poteka tako, da učenci 5. razreda predstavijo svoj referat najprej v svojem razredu, nato pa učencem 9. razreda; osnovne informacije jim podajo kot uvod v učno uro. Nato učenci 9. razreda ob koncu učnega sklopa predstavijo svoj referat v 5. razredu, kot ponovitev in nadgradnjo znanja. Ob tem pripravijo zanimivo nalogo (učni list, kviz, sestavljanko, kviz »kahoot« …) ter učence animirajo in vodijo skozi reševanje. Glede na to, da se na področje šolstva vztrajno vpeljuje interaktivna tehnologija, veliko pozornosti posvečamo računalniškemu opismenjevanju, ki omogoča zabaven način spoznavanja novih učnih vsebin.

Predstavitev se učenci veselijo in takšno obliko pouka spodbujajo, saj ob tem pridobivajo samozavest, pozitiven odnos do dela, motivacijo za nadaljnje delo, samostojnost, iznajdljivost, organiziranost, širijo svoje znanje in krepijo medsebojne odnose.

Projekt slovesno zaključimo s kulturno prireditvijo ob dnevu državnosti, katere rdeča nit je predstavitev celoletnega raziskovalnega dela, pa tudi krepitev narodne zavesti.

Projekt sva zasnovali učiteljica geografije Mateja Jazbec in učiteljica razredne stopnje Tadeja Udovč.

Ustvarite novo znanje – spoznajte najbolj modre webinarje

Aktualne izobraževalne teme v obliki krajših spletnih izobraževanj so že na voljo! Pridobite kompetence prihodnosti, znanja in veščine, ki pedagoškim in strokovnim delavcem omogočajo strokovno in osebno rast.

POGLEJ AKTUALNE WEBINARJE

The post PRIMER DOBRE PRAKSE: PROJEKT MOJA SLOVENIJA, OŠ BOŠTANJ appeared first on Modra akademija.

MEGA RAČEK

Klaudija Doljac — Tue, 05 Jul 2022 13:07:30 +0000

MEGA RAČEK

Kdo sem, kaj sem in kam grem?

Sem vzgojiteljica, psihologinja, sociologinja, znanstvenica, mediatorka, včasih tudi »firbcologinja«. Sem paznica, sem policajka, sodnica in še kaj. Ste že uganili? Sem Eva Jazbec Leber in sem učiteljica razrednega pouka! »Pozdravljena, Eva!« si mislite, kajne? Res je, vse to sem jaz – in še več. To delo ni moja služba, to je moje poslanstvo. Opravljam ga z užitkom, z veseljem, včasih pa tudi z jezo in žalostjo, saj otrokom odpiramo vse poglede v današnji svet. Pripravljamo jih na življenje, ki ni vedno obarvano samo rumeno ali zeleno, temveč z vsemi barvami slikarske palete.

Kaj smo skupaj »ušpičili«?

Vedno je bila moja velika želja, da bi počela nekaj edinstvenega, drugačnega in zame življenjsko polnega. Vseh projektov se lotim skupaj s svojimi učenci. Vsako leto z novimi obrazi pričnemo šolsko leto. John Locke je poudarjal vlogo izkustva pri pridobivanju spoznanj. Vsak človek naj bi se rodil kot nepopisan list papirja, »tabula rasa«. Tako se počutimo učitelji čisto vsako šolsko leto, v rokah držimo skoraj nepopisane liste papirja. V tistem trenutku so to naši otroci. Moj moto je, da vsaj enkrat tedensko počnemo kaj nevsakdanjega, kaj takšnega, da nas vrže iz cone udobja. Obujemo različne nogavice, na obisk povabimo različna živa bitja, za domačo nalogo prinesemo robčke ali pa kar pišemo predsedniku.

Ne boste verjeli, čudeži se dogajajo.

SLIKA 1: Učenci so si obuli različne nogavice.

Mi redko počivamo, zato smo že zavihali rokave in se lotili novega projekta. Še bolj zanimivega, pisanega in zabavnega. Tako sem zasnovala zgodbico za otroke; največji motivator je bil moj mož, Rok Leber, ki je poln idej in inovativnosti. V veliko oporo pri nastajanju in oblikovanju vsebine mi je bila tudi ilustratorka Nea Likar. Z učenci 4. razreda Osnovne šole Dramlje smo se odločili, da bomo skupaj napisali in ilustrirali zgodbico za otroke, in tako je nastala ideja o našem Mega račku!

SLIKA 2: Učence sta obiskala Jack in njegova lastnica Daša Verbovšek.

SLIKA 3: Učence je obiskal predsednik RS Borut Pahor.

Ideja o pisanju in ilustriranju besedila je nastala v okviru učnega procesa. Pri pouku smo se z učenci pogovarjali o tem, kako razvijati pisne spretnosti in napisati domišljijsko besedilo. Ugotovili so, da je to izredno zahtevno delo. Z učenci sem delila, kaj je bila vedno moja sanjska želja. Nato je sledilo prvo branje mojega avtorskega besedila pred učenci. Zgodbica nosi naslov Mega raček (lektorirala jo je kolegica Sara Prevolnik). Gre za vsebino, vezano na čisto okolje, onesnaževanje in ločevanje odpadkov. Otroke sem želela opozoriti na pomen čistega okolja in na posledice, ki jih ustvarjamo ljudje. Mega raček ima širši pomen, saj ima čudežno moč in z njo rešuje druge račke, vendar svojega okolja ne more spremeniti in ga očistiti. Skupaj smo ugotovili, kaj manjka zgodbi. Točno to, kar si mislite, ilustracije! Pogosto se prelevimo v kožo drugih, saj se učenci tako naučijo empatije do soljudi. Postanemo predsedniki, učitelji, zobozdravniki ali – ilustratorji. Razvijati skušamo odgovornost in razumevanje stališč ter raziskujemo in razvijamo svoje spretnosti. S pomočjo različnih projektov učenci pričnejo izražati svoje želje, se jih naučijo uveljavljati, hkrati pa z igro vlog širijo besedišče in komunikacijske spretnosti. Igranje različnih vlog ima za učence več pozitivnih učinkov, hkrati pa z njim razvijamo občutek za druge ljudi, mogoče mlajše ali starejše, še bolj pa za tiste, ki so drugačni od nas.

SLIKA 4: Učenci so v igri vlog postali »zobarji«.

Aktivni učenci so brez pomislekov v okviru likovne umetnosti in pouka slovenskega jezika pričeli soustvarjati skupaj z mano in dobili vsak svojo vlogo. V tem trenutku je besedilo postalo naš skupni projekt, ki smo ga skrbno razvijali in negovali. Učenci so zgodbo kar po prvem pripovedovanju likovno poustvarjali, saj so tako čim manj razmišljali in ustvarjali brez zavor. Pri tem so uporabljali barvice in flomastre, saj smo želeli, da nastanejo izdelki, ki bodo pristni in polni vtisov. Tako smo se skupaj usedli na vlak, ki nas pelje v daljave. In to nam je najbolj všeč, saj v nas vzbuja prijetne občutke in pričakovanja ter pospešuje razvoj. Rekli smo si, da raziskujemo književnost in likovno umetnost. Saj veste, kaj pravijo, več glav več ve!

Zgodba z ilustracijami je tako nastala skozi izkustveno in sodelovalno učenje. Učenci so še vedno polni vtisov in ponosni, da so bili del nepozabne izkušnje. Pravijo, da je bilo najbolj zabavno, ko so lahko za en dan postali ilustratorji.

ODLOMEK IZ ZGODBICE:

Največja želja Mega račka se je po deželi Ga-Ga hitro razširila. Vsi so si želeli čisto reko, a odpadkov ni moč odstraniti, tudi če imaš čudežno moč. Tam bodo še veliko račjih let. Kljub temu pa so rački vedeli, da so skupaj lahko močnejši, in mogoče jim le uspe skupaj kaj doseči.

SLIKA 5: Učenci so za en dan postali ilustratorji.

Sedaj si želimo sanje uresničiti do konca – in zgodbica bo dobila svoj smisel. Nas je navdušila in nas opomnila na pomembnost čistega okolja. Upamo, da bo zgodbica izdana in bo tako segla v domove vseh Slovencev.

Naj vas ne bo strah, tudi vas lahko obišče Mega raček in reši primer!

SLIKA 6: Ilustracija učenca 4. b, OŠ DRAMLJE (Mega raček)

SLIKA 7: Ilustracija učenca 4. b, OŠ DRAMLJE (Mega raček)

Avtorica: Eva Jazbec Leber, mag. prof. raz. pouka in mag. prof. inkl. ped.

Vse fotografije so iz osebnega arhiva avtorice.

Ustvarite novo znanje – spoznajte najbolj modre webinarje

POGLEJ AKTUALNE WEBINARJE

The post MEGA RAČEK appeared first on Modra akademija.

UČITELJICA KATJA: IZGORELOST IN KAKO POSKRBETI ZASE

Klaudija Doljac — Tue, 05 Jul 2022 12:54:55 +0000

UČITELJICA KATJA: IZGORELOST IN KAKO POSKRBETI ZASE

Učiteljice in učitelji spadajo v skupino poklicev z najvišjo pojavnostjo izgorelosti. V tej neslavni skupini so skupaj z zdravniki, medicinskimi sestrami, socialnimi delavci in policisti.

DRUŽBENI INTERES

Nikakor ni samo v interesu učiteljev, da bi to spremenili, lažje delali in bolj zadovoljno živeli. Če bomo kot družba učiteljem zagotovili boljše pogoje dela, bodo od tega imeli najprej veliko korist naši otroci. Posledično bo to pomenilo čvrstejše družbene temelje za prihodnja desetletja. Kot starši in kot skupnost se moramo vprašati, kakšne posledice bo imelo, če bomo še naprej dopustili, da učitelji delajo čisto na robu. In delajo. Lahko da se tega včasih sramujejo in o tem ne govorijo dovolj na glas. To pa ne spreminja dejstva, da jih polovica svoje delo doživlja kot izjemno stresno, 30 odstotkov jih kaže določene znake izgorelosti, vsaj 10 odstotkov učiteljev pa je hudo izgorelih. Take ali podobne podatke kaže več resnih raziskav, med drugim tudi raziskava SVIZ-a o poklicnem stresu pri slovenskih vzgojiteljih in vzgojiteljicah ter učiteljicah in učiteljih.

Te številke bi morale pomeniti rdeči alarm za vse deležnike: šolske sindikate, javnost, politike, starše, strokovne službe, ravnatelje in učitelje same. Za vsako od naštetih skupin bi lahko napisali manifest, kako prispevati k izboljšanju položaja učiteljev. Ker je ta prispevek namenjen učiteljem, želim pokazati, kje kot psihoterapevt vidim vzvode moči, s katerimi se lahko učitelji v danem položaju izognejo izgorelosti.

STRESNI FAKTORJI ALI ZAKAJ KATJA IZGOREVA

Na pogovor je prišla Katja.[1] Po poklicu je učiteljica in prišla je zaradi težav s čezmerno izčrpanostjo. Nekje sredi drugega srečanja:

Jaz: »Da bi rešila svoj problem, je dobro, da najprej razumeš njegov izvor …«

Katja malce jezno: »Kar nehaj s to psihologijo. Že vem, kaj me boš vprašal. Kaj hočem spremeniti pri sebi? Točno vem, kje je izvor problema, in ni pri meni!«

Pričela je jezno naštevati:

»Najprej vedenje učencev. Nekateri so razvajeni, drugi agresivni, tretji nesocializirani …
Vedenje staršev. Nekateri izsiljujejo, klevetajo, ignorirajo …
Pa sodelavci in vodstvo. Pritiski, ignoriranje, konflikti …
Formalne zahteve. Kurikulum, kup administracije, ocenjujejo nas …
Odgovorna sem za vse mogoče.
Ne morem dobro delati, ker je v razredu preveč otrok.
Neprestane spremembe – informacijske tehnologije in ne vem, česa še vsega.
Nihče ne spoštuje mojega dela.
Nikjer ne čutim podpore, razumevanja …«

Sredi naštevanja je njena jeza prešla v žalost, končala je tiho, s solznimi očmi. Takrat se je tudi meni posvetilo, da sem z intervenco zgrešil. Začel sem reševati problem, ne da bi izrazil razumevanje njene čustvene stiske in objektivno zahtevne situacije.

Jaz: »Imaš popolnoma prav. Poklic, ki ga opravljaš, je že sam po sebi izjemno zahteven. Kaj šele v pogojih, v katerih delaš ti. Naj ti povem, da zelo cenim trud učiteljev. Tudi vzgojiteljicam in učiteljicam svojih otrok se večkrat zahvalim in izrazim razumevanje, kako zahteven poklic opravljajo. Vaš vložek daleč presega nagrado, ki ste je deležni. In res je tudi, da vsi dejavniki, ki si jih naštela, pomenijo izjemno stresno delovno okolje …«

Nekaj časa sva tiho.

Jaz: »Kaj bi si še želela slišati?«

Katja: »Ne vem, to, ja, da imam prav, da bi morali ti starši ukrotiti svoje otroke, da bi nas moralo vodstvo zaščititi, ne pa nas vedno bolj izpostavljati. Da sem kot ponudnik storitev na trgu in da me vsak laik lahko zafrkava. Pa da imamo v kolektivu strupene odnose, pa nobene resne podpore, da bi reševali težave …«

Sam sem tiho poslušal in hkrati opazoval dogajanje v sebi. Empatično sem razumel njeno žalost, jezo in občutek nemoči. Vendar nisem čutil žalosti z njo. Naučil sem se postaviti mejo med njenimi čustvi in svojim čustvenim aparatom. Ni se me dotaknilo, ko je pokazala jezo in izrazila kritiko mojega dela, v smislu, kaj zdaj še jaz hočem od nje, ko pa se že tako počuti žrtev vseh teh stresnih dejavnikov. Svoje doživljanje v tistih trenutkih opisujem, ker je ta veščina čustvene distance do drugih oseb pomembno orodje samozaščite pri intenzivnem delu z ljudmi. In skupna točka poklicev z največ izgorelosti je ravno to – intenzivno delo z ljudmi.

Ali lahko preskočim poglavje »psihološko ozadje izgorelosti«?

Nekaj srečanj kasneje. Katja po nekaj tišine: »Hja, res je težko, starši, otroci, sistem … A tega v tem trenutku ne morem spremeniti. Hočem pa delati kot učiteljica. Kaj naj naredim, da ne bom več izgorevala?«

Še preden sva prešla na praktične rešitve, sem ocenil, da bo Katja svoje meje veliko lažje ščitila, če bo razumela psihološko ozadje, zakaj tega že do sedaj ni počela.

Pokukala sva v njeno zgodnje otroštvo. Katja je imela v spominu, da je bila njena mama velikokrat žalostna, čustveno odsotna in pogosto utrujena. Da pa jo je, sicer redko, pohvalila, kadar je bila zelo pridna, kadar ji je pomagala kuhati ali pospravljati. Ker je bila Katja takrat stara šele nekaj let, je mamine reakcije razumela tako:

(1) Kadar mamici pomagam, me objame. To pomeni, da me ima rada, in to je zame zelo pomembno.
(2) Kadar delam kaj po svoje, pa me mamica ignorira. Takrat me nima rada. To pomeni, da sem nekaj vredna samo, če ji pomagam.

(3) Moram doseči, da bom v maminih očeh in očeh drugih vredna ljubezni. Zato bom vse življenje zelo pridna, izogibala se bom konfliktom, da se ja ne bi kdo jezil name. Vedno bom pomagala drugim.

Za Katjo je bilo pomembno spoznanje, da njeno razdajanje in izogibanje konfliktom ni brez logike. Strinjala se je, da praktični nasveti, kot recimo: vzemi si čas zase, zabavaj se, reci ne, ne sekiraj se toliko …, pri njej ne bi imeli učinka, če ne bi prej pokukala v psihološko ozadje. Saj vsakdo ve, kakšno bi moralo biti uravnoteženo, zadovoljno življenje. Nekaj dela, potem počitek, zabava, nekaj časa zase in prijetni odnosi z bližnjimi, pa ne bi bilo nobene izgorelosti. Zanimivo postane, ko pokukamo v lastno ozadje, zakaj ne živimo tako.

PRAKTIČNI UKREPI

Med nadaljnjimi srečanji je Katja okrepila zdrava odrasla prepričanja – da je ona OK, tudi če komu reče ne, če se spusti v konflikt, tudi če je kdo ne mara in tudi če naredi kakšno napako. Potem sva raziskala vsak stresni faktor posebej in našla praktične načine, kako ustaviti izčrpavanje.

Neprimerno vedenje učencev

Katja je učila v 8. razredu osnovne šole in je neprimerno vedenje učencev doživljala kot izjemno stresno. Njena osnovna naloga je bila, da učencem na primeren način poda učno snov. To je počela zelo rada in pri tem je bila uspešna. Problem pa je bilo recimo motenje pouka s strani vedno istih učencev. Ogromno energije ji je vzelo, da se je borila z njimi.

Problema sva se lotila tako, da sva ga razdelila na več delov. Zanimalo naju je, kateri deli problema so rešljivi, kateri nerešljivi, katerim pa se lahko izogne. Najprej sva iskala nerešljive. Strinjala sva se, da na kratki rok vzgoje staršev in psihološke strukture učencev ne more spremeniti. Zato sva rekla – to je ta hip nerešljivo in tukaj ne bova izgubljala energije. Drugi del tega problema je Katja videla v prevelikem številu otrok v razredu. Strinjala sva se, da tudi to ni odvisno od nje in da se s tem ne bova ukvarjala. »V redu,« je rekla Katja, »kaj potem lahko spremenim?«

Prišla sva do konkretnega primera fanta v njenem razredu. To je bil Simon, ki je pogosto motil pouk, delal ravno obratno, kot je zahtevala Katja, igral razrednega klovna. Za slabe ocene mu je bilo vseeno. V nekem primeru, ko ga je grajala, je vrgel stol ob tla in jo grdo ozmerjal. Njegove reakcije se je ustrašila. Katja je vedela, da je fant v resnici bister, a kot bi sabotiral samega sebe, zraven pa še njo in celoten učni proces.

Potem sva skupaj pogledala Simonovo ozadje. Starši mu nikoli niso postavljali zahtev. Pohval ni dobival, nikoli ni bil nagrajen. Tudi realne kritike ni bil deležen. Doma so mu rekli na primer: »Ti si tako ali tako izgubljen primer. Grozen si, nesposobnež.«

Simon je bil vzgojno zanemarjen. V prvi vrsti mu je manjkalo izkazovanja ljubezni in vzgojnih spodbud. Nikoli ni slišal, da je krasen, sposoben in da ga imajo starši radi. Ker ga starši niso vzgajali, ni zanesljivo vedel, kaj je prav in kaj narobe. Pogosto ni točno vedel, kaj drugi pričakujejo od njega. Kadar nalašč ni hotel narediti tega, kar je zahtevala učiteljica, je ta »nočem« v resnici pomenil naslednje: o sebi je mislil, da je slab, nesposoben, hkrati pa ni vedel prav dobro, kako se sprejemljivo obnašati. In ker ni hotel pokazati, da se ne zna sprejemljivo obnašati, saj bi se tako razkrilo, da je nesposoben, je raje izbral vlogo upornika. Njegova logika je bila: bolje je biti upornik kot neumnež.

Strinjala sva se, da bi Simon potreboval veliko izkazov naklonjenosti. Pa veliko pohval. Najbolje bi bilo, da bi kdo vsak dan pohvalil kako njegovo vrlino. Pogosto se ne počuti varnega, ker ne ve točno, kaj se od njega pričakuje. Zato potrebuje bolj jasna in eksplicitno izražena navodila. Mogoče ne pred celim razredom.

Katja je po tem pogovoru izrazila jezo, zakaj se mora zdaj ona ukvarjati s psihologijo svojih učencev. Hkrati pa je bilo videti, da sta se strah in odpor do vedenja tega fanta močno zmanjšala. Strinjal sem se z njo, da je njeno osnovno delo učenje. Se je pa tudi ona strinjala z mano, da je za vse profesionalce, ki intenzivno delajo z ljudmi, zelo koristno, da v grobem poznajo psihološko ozadje vedenj, ki jim povzročajo stres.

Podobno kot za tega fanta sva pogledala logiko v ozadju še za druge tipe vzgoje (razvajeni, prezaščiteni, pretirano socializirani, prevečkrat kaznovani …). Katja je s tem pridobila:

nabor učinkovitejših sporočil, saj so bila prilagojena tipu otroka;
večjo čustveno distanco do vedenja otrok; njihovih reakcij ni jemala nase; dobro se ji je zdelo, da jih razume in jih lahko do neke mere predvidi;
postavila si je mejo, do katere neustrezno vedenje učencev še spada v okvir njenega dela, na kateri točki pa bo sebe zaščitila in brez slabe vesti predala primer drugim, ki so za to zadolženi;
otroci so se bolje odzivali na njena sporočila, pogosteje so ji izrazili naklonjenost in hvaležnost.

Na podoben način kot na področju odnosov z učenci je Katja okrepila upravljanje stresorjev tudi na drugih področjih svojega dela. Nekaterim se je izognila, nekatere je prenehala doživljati kot stresne, spet tretje pa je sprejela, vendar si je našla ustrezno okolje, kjer je lahko o njih odprto spregovorila. Ni več ostajala sama z njimi.

Dobrodošli! Hvala za vaš čas in delo z našimi otroki.

Avtor: Uroč Drčić

[1] Ime je izmišljeno. Avtor je z namenom celovite ilustracije problematike zgodbi dveh klientk združil v eno. Obe sta dovolili objavo v dani obliki.

Ustvarite novo znanje – spoznajte najbolj modre webinarje

POGLEJ AKTUALNE WEBINARJE

The post UČITELJICA KATJA: IZGORELOST IN KAKO POSKRBETI ZASE appeared first on Modra akademija.

PRIMER DOBRE PRAKSE: VAJE ZA SPRETNE PRSTE

Brigita Urbancic — Tue, 17 May 2022 10:19:58 +0000

PRIMER DOBRE PRAKSE: VAJE ZA SPRETNE PRSTE

Učiteljice razrednega pouka v svoji praksi opažamo, da ima vse več učencev prve triade v osnovni šoli vedno pogostejše težave na področju motorike, učenja, vedenja in medsebojnih odnosov. Pri razvijanju otrokovih spretnosti so pomembne senzomotorične izkušnje in povratne informacije, ki jih otroci dobijo od odraslih bodisi doma bodisi v vrtcu ali šoli. Zato že tretje leto zapored izvajamo vaje za zaznavanje in obvladovanje telesa, ki smo jih poimenovale »vaje za spretne prste«. Z njimi spodbujamo razvoj grobe in fine motorike ter socialnih, emocionalnih, kognitivnih in komunikacijskih veščin.

Pri vajah za zaznavanje in obvladovanje telesa izhajamo iz teorije o senzorni integraciji, ki jo je v šestdesetih letih dvajsetega stoletja razvila dr. Anna Jean Ayres. Senzorna integracija je otrokova zmožnost čutenja, razumevanja in organiziranja čutilnih informacij iz njegovega telesa in iz okolja v smiselno celoto. Kadar je integracija celostna in uravnovešena, ima otrok izredno velike možnosti za učenje, ustrezno vedenje in boljše uravnavanje gibanja (Emmons in Anderson, 2006).

Vaje za zaznavanje in obvladovanje telesa potekajo v dveh delih. Prvi zajema tematske gibalne vaje, ki spodbujajo razvoj grobe motorike; izvajajo se v telovadnici.

Drugi sklop vaj pa izvajamo v učilnicah kot delo po postajah, kjer učenci ravnajo z različnim materialom, s čimer spodbujamo razvoj ostalih veščin.

Vaje smo izvajale enkrat tedensko v določenem zaporedju, in sicer so bile prvo šolsko uro na vrsti gibalne vaje v telovadnici, naslednjo šolsko uro pa so učenci po postajah delali s konkretnim materialom. Za osnovo smo uporabile odpadni material, saj ga učenci poznajo, prav tako pa je lahko dostopen. Vaje za spretne prste tudi povezujemo s cilji iz učnega načrta. Še posebej dobro jih lahko povežemo s slovenščino (grafomotorika, predopismenjevalne spretnosti, igra vlog idr.), matematiko (štetje, razvrščanje, računanje idr.) in spoznavanjem okolja (življenjska okolja, poklici, promet idr.).

Učiteljice smo po izvedenih vajah opažale pozitivne učinke vadbe. Takoj po izvedbi vaj so bili učenci bolj umirjeni, sproščeni in dovzetni za nadaljnje delo pri pouku. Lažje so sledili navodilom in poteku dela. Učenci so napredovali v različnih grobo- in finomotoričnih spretnostih, okrepili so trajanje svoje pozornosti, natančnosti in vztrajnosti. Zmanjšale so se njihove vedenjske težave, okrepili pa sta se njihova samopodoba in samokontrola telesa. Med vrstniki je bilo manj konfliktnih situacij, povečala se je njihova motivacija za delo, hkrati pa se je izboljšala tudi celotna razredna klima.

Vaje smo zbrale v zbirki z naslovom Vaje za spretne prste, ki bo izšla 1. 9. 2020. Zbirka obsega 35 tematskih vadb v telovadnici in 100 konkretnih primerov finomotoričnih vaj v razredu. Namenjena je vzgojiteljem, učiteljem, socialnim delavcem in specialnim pedagogom, ki se pri svojem delu srečujejo z otroki od 3. do 8. leta starosti. Strokovnim delavcem omogoča lažjo in boljšo organizacijo pedagoškega dela, ki otrokom ponuja možnost učenja prek igre in kakovostnega raziskovanja okolja, s poudarkom na učenju prek senzornih izkušenj. Prav tako pa je tudi edinstven priročnik za starše, ki želijo svojim otrokom ponuditi raznolike aktivnosti za njihov razvoj.

Cena: 34 EUR

Svoj izvod lahko naročite TUKAJ. Naročilo lahko oddate tudi po e-pošti (narocila@rokus-klett.si) ali na telefonski številki 080 19 90.

V zahvalo za vaše zaupanje vam krijemo stroške pošiljanja.

Avtorice prispevka: mag. Bojana Krašovec, Nina Sovinc in Anja Bizjak

Viri in literatura: Emmons, P. G., Anderson, L. M. (2006). Understanding sensory dysfunction: learning, development and sensory dysfunction in autism spectrum disorders, ADHD, learning disabilities and bipolar disorder. London, Philadelphia: Jessica Kingsley Publishers.

Ustvarite novo znanje – spoznajte najbolj modre webinarje

POGLEJ AKTUALNE WEBINARJE

The post PRIMER DOBRE PRAKSE: VAJE ZA SPRETNE PRSTE appeared first on Modra akademija.

MINIMALNI STANDARDI ŽIVLJENJA V KARANTENI

Klaudija Doljac — Tue, 17 May 2022 09:38:03 +0000

MINIMALNI STANDARDI ŽIVLJENJA V KARANTENI

V šolskem življenju je vse povezano z učnimi načrti, cilji in standardi. Še tako vsakdanje opravilo in dnevna rutina se z lahkoto poistovetita s šolskim redom, in pravilniki, ki jih imamo v šoli, niso v svojem bistvu nič drugega kakor osnovna olika in bonton.

Minimalni standardi življenja v karanteni, dragi soljudje – so zelo preprosti, intuitivno domači, razumljivi in povsem apolitični. Začeti dan s pozitivno naravnanostjo ter z voljo do izpolnitve dnevnih ciljev. Poskrbeti za osebno higieno, čist in prezračen dom ter za spoštljive medsebojne odnose. Poskušati narediti kaj dobrega zase, za družino, za družbo in pri tem ne postavljati fokusa na stvari, ki niso nujno potrebne, še manj pa na tiste, ki so voda na mlin človeški škodoželjnosti, privoščljivosti in hinavščini. Pripravljati dobre, zdrave obroke in se pri nakupih obnašati racionalno in čim bolj lokalno. Poskrbeti za dovolj gibanja, sprostitve in za tiste dejavnosti, ki dvigajo duha. Zaspati z mirno vestjo in hvaležnostjo za vse, kar nam je kljub »korona času« podarjeno.

Morda se seznami minimalnih standardov od posameznika do posameznika in od družine do družine razlikujejo. Vendar ne v bistvenih pogledih. Korona je namreč brezkompromisno snela številne barvne filtre in življenje je zasijalo v precej preprosti, lahko bi celo rekli osvobojeni luči. Izkazalo se je, da ne potrebujemo nedeljskih nakupov, da za prijetno in sproščeno preživljanje prostega časa ni treba iti prav daleč, saj imamo kotičke za odmik in oddih tako rekoč na pragu lastnih domov. Izkazalo se je, da nakopičeno bogastvo in pohlep po imetju ne olajšata nobene duševne stiske, ne pomagata premagati osamljenosti v domu za ostarele, še manj poskrbita za mir in blagostanje med štirimi zidovi hiš in stanovanj. Izkazalo se je, da je potrošniški materializem naše potrebe zelo prefinjeno in premišljeno zavil v preštevilne želje in sanjarjenja, da smo pravzaprav nehali ločevati med tem, kar resnično potrebujemo, in tem, kar si morda želimo.

Po prazničnem tednu bomo začeli sedmi, pravljični teden poučevanja na daljavo. Vprašanje je, kje smo zdaj v tej naši pravljici. Smo pri zapletu, kjer volk požre babico, ali tam, kjer se stoletno spanje nesrečne Trnuljčice noče in noče končati? Smo morda že tam, kjer iznajdljiva (in kljub vsemu rahlo škodoželjna) Janko in Metka potisneta zlobno starko v gorečo peč? Morda pa smo že čisto blizu trenutka, ko grdi raček spozna, da je v resnici čudovit labod, in se v družbi sebi enakih poda svobodi naproti … Morda pa ni daleč dan, ko si bomo globoko oddahnili in rekli samo še – kriza je premagana, živeli bomo srečno, zdravo in zadovoljno do konca svojih dni?

In kot že rečeno – spet je marsikaj odvisno od nas. Dajmo, zdržimo, spišimo in oddelajmo še to poglavje in ne pozabimo ustvarjati takih zgodb in spominov, na katere bomo nekoč vsi skupaj zelo ponosni.

Avtorica prispevka: Dragica Šteh

Ustvarite novo znanje – spoznajte najbolj modre webinarje

POGLEJ AKTUALNE WEBINARJE

The post MINIMALNI STANDARDI ŽIVLJENJA V KARANTENI appeared first on Modra akademija.

POTOVANJE V VIRTUALNI SVET

Brigita Urbancic — Thu, 27 May 2021 10:34:44 +0000

POTOVANJE V VIRTUALNI SVET

Avtorica prispevka: Nina Jelen

Zadnjič smo se s prijatelji dobili na »pica večeru«. Vsak je prišel v družbi najboljšega prijatelja – s telefonom, seveda. In ti telefoni so precej piskali, se oglašali in zahtevali pozornost. Tudi takrat, ko smo se resno pogovarjali o tem, da naši otroci že ne bodo kmalu dobili svojih telefonov (vsi imamo še dokaj majhne otroke), da bodo dolgo živeli v kameni dobi, da bi bilo te strašne naprave treba poslati na Mars in kako zelo grozne so. Vmes smo malo poguglali, kaj o tem menijo strokovnjaki, si naročili online dostavo pice in preverili, ali je že izšla nova zbirka stripov.

Če hočemo ali ne, je tehnologija preplavila naša življenja. Tudi življenja naših otrok. In starši se v določenem obdobju znajdemo v precepu – ali otrokom kupiti telefon ali jim ga prepovedati in skriti, dokler ne bodo polnoletni in odgovorni in veliki.

Naša mala družba je nekako prišla do zaključkov (tudi s pomočjo strokovnjakov na spletu), da ni rešitev v tem, da otroku tehnologijo skrivamo in mu jo odrekamo, temveč da ga naučimo ravnati z njo. Ker otrok bo do spleta prej ali slej našel pot. Zato je bolje, da mu to pot naredimo bolj domačo.

Starši in učitelji si ne moremo več zatiskati oči in se odločiti, da nas splet ne zanima in da to ni za nas. Tisti, ki delamo z otroki, moramo nujno poznati dobre in slabe plati spleta. Le tako lahko otroke naučimo, kako postati njegovi pametni in odgovorni uporabniki.

Ker za internet ni več majhnih krajev. Dostopen je skorajda povsod in ves čas.
Ker otroci lahko o internetu hitro vedo več kot odrasli.
Ker je lahko nevaren.
Ko otroke vprašaš, česa jih je v življenju najbolj strah, je eden od odgovorov: širjenje sramote po spletu.
Ker internet šteje! Mogoče se to odraslim včasih zdi nerazumljivo, ampak otrokom splet pomeni toliko kot realno življenje. Všečki in pohvale torej štejejo toliko kot pohvale v resničnem življenju.
Ker smo vpleteni vsi: starši, šola in otroci.

Še preden otrok dobi prvi telefon.
Ko se otrok s spletom seznanja: posluša glasbo, gleda risanke, ko si naloži novo aplikacijo … Mora nas zanimati, kakšna aplikacija je to. Kaj je tako kulskega na njej?
Na splet ga navajamo nekako tako, kot ga navajamo na to, da gre sam v šolo. Najprej gremo z njim, ga držimo za roko, mu razkažemo okolico, potencialne nevarnosti, prometne znake … Potem njegovo roko spustimo. Nato ga pospremimo, opazujemo od daleč. Šele nato ga spustimo na pot samega. Tako je tudi z internetom. (Papadopoulos, 2019)

Sama sem se projekta o varnosti na spletu lotila, ko sem ugotovila, da učenci popolnoma zaupajo ljudem na spletu, da se ne zavedajo, kako širok je splet, da nimajo občutka, kako zelo hitro se lahko širi spletno nasilje in kakšne posledice lahko pustijo tam njihovi odtisi (fotografije, deljenje osebnih podatkov). Nevedni so še in naivni. In če ob vsem tem nimajo odraslega, ki bi jih vodil in jim povedal, kaj je prav in kaj ne, se lahko na spletu izgubijo.

Učence sem tako popeljala na potovanje v virtualni svet.

Napovedala sem, da se bo šola spremenila v velik virtualni svet. Da bo razred postal internet. Da bomo klepetali, se zabavali in komentirali dogajanje na spletu.

V razredu sem postavila različne »klepetalnice« – v realnosti je bilo to videti tako, da sem razred okrasila z ikonami s spleta in s spletnimi naslovi, po klopeh, ki so bile razpostavljene po razredu, pa sem razdelila liste, na katere sem natisnila strani z znanih socialnih omrežij. Otroci so se lahko prostovoljno sprehajali po razredu in vpisovali komentarje pod fotografije na listu.

Za vstop v klepetalnico so morali najprej izpolniti svoj profil. Tu so se učenci sami odločali, katere podatke bodo vpisali.

Predstavila sem jim pravila:

Pogovor prepovedan.
Uporabljamo pisala.
Uporabljamo vzdevke.
Vsak lahko napiše, KARKOLI želi.
Učitelj ne bo preverjal, kdo je napisal kaj.
Učitelj ne bo hud, če bo napisano kaj neprimernega.
Učitelj ne bo pokazal staršem, kaj je kdo napisal.

V klepetalnicah so se skrivale pomembne teme: spletno nasilje (slike fantov ali deklet, znanih oseb), neprimerne fotografije (pomanjkljivo oblečena najstnica), vabilo na druženje z neznanci, spletni izziv in lažna novica.

Kot sem predvidevala, so bili rezultati precej skrb vzbujajoči. Ker sem jim obljubila, da ne bom raziskovala, kdo je napisal kaj (uporabljali so vzdevke), in da jih ne bom zatožila staršem, so si otroci dali duška. Zapisali so nekaj prijaznih komentarjev, vendar so prevladovali tisti slabi – psovke, žaljenje, nasilje. Večina jih je vpisala vse svoje osebne podatke, veliko jih je sprejelo povabilo na druženje, hoteli so preizkusiti izziv, o lažni novici pa ni nihče podvomil.

Za vsako od teh tem smo potem porabili vsaj eno šolsko uro. Vse teme so pomembne in o vseh se je z otroki nujno treba pogovarjati.

USTVARITE NOVO ZNANJE – SPOZNAJTE NAJBOLJ MODRE WEBINARJE

POGLEJ AKTUALNE WEBINARJE

Otroci morajo namreč nujno vedeti:

Da lahko na spletu srečajo kogarkoli.
Da lahko nekdo izrabi njihove osebne podatke.
Kako zelo nevarno se je dobivati z neznanci.
Vedeti morajo, kaj vse spada pod spletno nasilje. Da je takšno nasilje prav tako nasilje kot tisto v resničnem svetu. Da je prepovedano. Poznati morajo ukrepe v primeru, da so sami žrtve spletnega nasilja, in vedeti, kako pomagati nekomu, ki se mu dogajajo takšne stvari.
Morajo se zavedati, da slike, ki jih objavijo danes, vplivajo na njihovo prihodnost. Da jih je s spleta nemogoče odstraniti.
Spletni izzivi so lahko smešni, lahko so narejeni za dober namen (npr. ice bucket challenge), lahko pa so izredno nevarni – celo smrtno nevarni.
Naj otroci ne verjamejo vsemu, kar preberejo na spletu. Lažne novice se širijo hitro, elegantno in prepričljivo.
Odvisnost od spleta je resnična in odvisni so tudi odrasli ljudje.

Kaj lahko torej naredimo starši in učitelji?

V prvi vrsti moramo otroke naučiti, da imajo vso pravico na tem svetu, da rečejo NE! In da jim ni treba storiti vsega, kar vidijo in preberejo na spletu. Da naj poslušajo svoj notranji občutek – če čutijo, da je nekaj nevarno, potem najbrž tudi je.

Z otroki se moramo pogovarjati in sevključiti v njihove online aktivnosti – tako kot bi se z njimi igrali v fizičnem svetu, se dajmo še na spletu. Tako bo zanje bolj naravno, da nas vprašajo za nasvet. Skupaj oblikujmo pravila, tako da jih otrok razume. Da sploh ve, kaj je prav in kaj ne. Določimo čas brez elektronskih naprav.

Otrok mora vedeti, da se zavedamo, da je telefon zanj zelo pomembna stvar. Da ga pri tem podpiramo in da lahko računa na našo pomoč. Pogovorimo se o tem, katere strani lahko obiskuje, katere igre lahko igra …

Internet Matters. (2019). Online safety advice for 6-10 year olds. Pridobljeno s https://www.internetmatters.org/advice/6-10/.

Jelen, N. (2017). Ženičke in strički za daljnimi grički. Zagorje ob Savi: Založba Ocean.

Papadopoulos, L. (21. januar 2019). Online safety advice from Dr Linda|Safer Internet Day [Video]. Pridobljeno s https://www.youtube.com/watch?v=LgpzijqEgsI.

Ustvarite novo znanje – spoznajte najbolj modre webinarje

POGLEJ AKTUALNE WEBINARJE

The post POTOVANJE V VIRTUALNI SVET appeared first on Modra akademija.

vaše zgodbe Archives - Modra akademija

PRIMER DOBRE PRAKSE: PROJEKT MOJA SLOVENIJA, OŠ BOŠTANJ

PRIMER DOBRE PRAKSE: PROJEKT MOJA SLOVENIJA, OŠ BOŠTANJ

PROJEKT MOJA SLOVENIJA

Deli članek na:

Ustvarite novo znanje – spoznajte najbolj modre webinarje

Preberite tudi:

SPLETNA PREDAVANJA V ŠOLSKEM LETU 2026/27

Učitelj v svetu sprememb | Izobraževanje za učitelje in ravnatelje

11. ROKUSOVA AKADEMIJA ZA RAZREDNI POUK

MEGA RAČEK

MEGA RAČEK

Kdo sem, kaj sem in kam grem?

Kaj smo skupaj »ušpičili«?

ODLOMEK IZ ZGODBICE:

Deli članek na:

Ustvarite novo znanje – spoznajte najbolj modre webinarje

Preberite tudi:

SPLETNA PREDAVANJA V ŠOLSKEM LETU 2026/27

Učitelj v svetu sprememb | Izobraževanje za učitelje in ravnatelje

11. ROKUSOVA AKADEMIJA ZA RAZREDNI POUK

UČITELJICA KATJA: IZGORELOST IN KAKO POSKRBETI ZASE

UČITELJICA KATJA: IZGORELOST IN KAKO POSKRBETI ZASE

DRUŽBENI INTERES

STRESNI FAKTORJI ALI ZAKAJ KATJA IZGOREVA

Ali lahko preskočim poglavje »psihološko ozadje izgorelosti«?

PRAKTIČNI UKREPI

Neprimerno vedenje učencev

Deli članek na:

Ustvarite novo znanje – spoznajte najbolj modre webinarje

Preberite tudi:

SPLETNA PREDAVANJA V ŠOLSKEM LETU 2026/27

Učitelj v svetu sprememb | Izobraževanje za učitelje in ravnatelje

11. ROKUSOVA AKADEMIJA ZA RAZREDNI POUK

PRIMER DOBRE PRAKSE: VAJE ZA SPRETNE PRSTE

PRIMER DOBRE PRAKSE: VAJE ZA SPRETNE PRSTE

Deli članek na:

Ustvarite novo znanje – spoznajte najbolj modre webinarje

Preberite tudi:

SPLETNA PREDAVANJA V ŠOLSKEM LETU 2026/27

Učitelj v svetu sprememb | Izobraževanje za učitelje in ravnatelje

11. ROKUSOVA AKADEMIJA ZA RAZREDNI POUK

MINIMALNI STANDARDI ŽIVLJENJA V KARANTENI

MINIMALNI STANDARDI ŽIVLJENJA V KARANTENI

Deli članek na:

Deli članek na:

Ustvarite novo znanje – spoznajte najbolj modre webinarje

Preberite tudi:

SPLETNA PREDAVANJA V ŠOLSKEM LETU 2026/27

Učitelj v svetu sprememb | Izobraževanje za učitelje in ravnatelje

11. ROKUSOVA AKADEMIJA ZA RAZREDNI POUK

POTOVANJE V VIRTUALNI SVET

POTOVANJE V VIRTUALNI SVET

Učence sem tako popeljala na potovanje v virtualni svet.

Za vsako od teh tem smo potem porabili vsaj eno šolsko uro. Vse teme so pomembne in o vseh se je z otroki nujno treba pogovarjati.

USTVARITE NOVO ZNANJE – SPOZNAJTE NAJBOLJ MODRE WEBINARJE

Kaj lahko torej naredimo starši in učitelji?

Deli članek na:

Ustvarite novo znanje – spoznajte najbolj modre webinarje

Preberite tudi:

SPLETNA PREDAVANJA V ŠOLSKEM LETU 2026/27

Učitelj v svetu sprememb | Izobraževanje za učitelje in ravnatelje

11. ROKUSOVA AKADEMIJA ZA RAZREDNI POUK